Jun 01

Najtaprvo se opravičujem, da je prvi prvi zapis na tej strani v nam stranem in nekaterim nepriljubljem jeziku. Ta drugo se opravičujem, da sem si od gospoda Balaševića sposodil zgornji verzič, ki se mi je že nevemkolikokrat prikradel v misli med mojim kolesarjenjem proti centru prestolnice.

Kljub temu, da gre za prvo objavo ne bom pojasnjeval zakaj sem se odločil pisati blog in čemu se bom posvečal. To bo morebitnemu bralcu (no morda bralcema, v najboljšem primeru pa bralcem – kar pomeni, da so za tole izvedeli moji prijatelji, družina in tisti, ki me ne marajo) jasno iz naslova in iz zapisov, ki bodo upam da sledili pričujočemu. Tistim, ki tega ne bodo brali, pa je itak vseeno.

Tradicija partizanstva, kmečkega uporništva, gasilskega veseljačenja in drugi Slovencem tako ljubih družbenih trenutkov po mojem mnenju povezuje genetska nagnjenost k brezglavemu jurišu (juriš po SSKJ-ju pomeni ‘1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine’. Pod 2. pa je čist brezveze).To imamo v krvi. To je genetska mutacija po kateri prepoznamo ‘klenega slovenca’.

Juriš, ki ga preživim vsakič (no do zdaj sem ga), ko se na svojem zvestem biciklu približam kateri od številnih postaj LPP-ja me popade manjša ali večja množica pobesnelih mestnih popotnikov. Stare mamice, z edinim ciljem dobiti najbolj poceni in najlobljši paradajz, stari gospodje, ki morajo na Elektro plačati mesečni račun, saj jim pošta zaračunava mastne provizije, smrkljice in šmrkavci, ki ob teleforniranju in želji, da čim prej vstopijo v avtobus in prej omenjenim zasedejo sedeže, ne morejo spremljati tudi prometa, … Vse prazen pogled userjen proti vozniku in njegovi košarici in dejstvo, da varnost moje malenkosti in ostalih kolesarjev ni visoko na njihovem seznamu vrednot. Oziroma sploh ni.

Jurišajo tudi, ko stopijo dol z avtobusa. Dve postaji pred avtobusom, se predvsem vrle obiskovalke ljubljanske tržnice prikomolčijo do izbranih izstopnih vrat in z rezkim renčanjem opozarjajo ostale, da se njihova postaja izstopna postaja bliža. Te bodo izstopile prve. Njim bodo sledile tiste članice istega odreda, ki do točno tega trenutka dajajo videz krhkih, zmatranih in zmedenih ženičk, ki imajo prekleto srečo že, da so na pravem avtobusu, kaj šele, da bodo zadele pravo postajo in najšle obljubljeni paradiž – no paradajz. Od kod energija, s katero so me nemalokrat vrgle z ravnotežja in mi namenile par dobro merjenih udarcev tja pod rebra pa v ledvice, mi ni jasno. Ta moč se mora nekako napajati v partizanskem duhu, ki preveva skozi slovenske gene. Če se v tistem hipu na vratih postavi legendarni sumo borec Akebono, bi nič hudega sluteče nosilke tega gena, reveža podrle in ponižale do mere v kateri bi bil harakiri videti kot najboljša rešitev.

Po izstopu bodo slednje in prej omenjene podskupine, za trenutek postale v nedavno zgrajenih avtobusnih postojankah, ki so pravzaprav dobro kamulirana zbirna mesta za zasede ter ostala bojna dejstvovanja in počakle na prvega kolesarja, ki mu bodo poskakale pod kolesa. Ponavadi sem to jaz.

Podobno kot pehota, se do nas kolesarjev obnašajo tudi oklepne enote potomcev partizanov – avtomobilisti. Le da so ti bolj nevarni, saj če jaz s kolesom zadanem v enega od LPP komandosov bo le-te utrpel večje posledice (poudarjam – če je samo en!!!! Če jih je več si sploh nočem predstavljati, kaj mi lahko naredi bes ostalih kolegov ‘žrtve’). Pri oklepnih enotah pa je to razmerje seveda v mojo škodo. Pa o tem več kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

Bentilnik