Aktualno Arhiv

Jan 22

Pa takole odide staro leto, nekaj dni za tem pa mu sledijo tudi vzhičenosti, puhlice in v opitosti sprejete resolucije. Stres, slaba volja in naveličanost nad vsakodnevno rutino pa leno ostajajo.  

In jih grem oni dan, kljub čemernemu vremenu, odložit med bukve šišenskega pogorja. Zavoljo tega sem tudi dober državljan, ki upošteva smernice zdravniške stroke o blagodejnem vplivu gibanja na fizično in duševno zdravje. 

Nadenem si M+S opravo, pripnem psa in sedem v svojo staro a zvesto rdečo strelo, ki me odvede k izhodišču podviga. Za nadaljevanje zgodbe in poznavalce rožniških strmin, bi rad omenil, da sem strelo parkiral, na čistinici nasproti stanovanjske soseske Mostec prek katere bistri potok išče svojo pot h Koseškemu bajerju. Na tistem travniku, ki ga prečka makadamska cesta po kateri se k bleščeči karieri peljejo nadebudni smuški skakalci, njih starši in skrbniki, upokojenci in alkoholiki pa v gostinski obrat na šah in/ali šnop’c. 

Kako je pot potekala, koga sem srečal in kaj videl niti ne bi. Ni interesantno še mojim bližnjim kaj šele naključnim bralcem. (Kaj poslušal sem pa skoraj bi. Ker je luštno poslušanje, ker je hecno in v naših logih prezrto, radovednemu bralcu rad prišepnem, da si po medmrežju poišče Ricky Gervais Podcasts.) 

Uro in kakšnih deset mililitrov švica kasneje poln elana, kisika in nove volje do polnozrnatega življenja, sestopim do mojega vozila, mu z ‘bip-bip’ odprem vrata, se zadovoljno zleknem vanj in butasto gledam v vetrobransko steklo.  

‘Pa kjer but’l tala reklame u Mostecu’, pomislim ko iz svojega sedeža leno stegujem roko po sporočilcu, ki me čaka za brisalcem. Po uspešni evakuaciji materiala v potniško kabino pa pričnem misliti povsem nekaj drugega. Brez heca, mi v glavo najprej švigne del besedila ex-jugo popevke “Drugovi, jel’ se to, možda, snima neki film?”. 

Manj bi me presenetilo dejstvo da bi pred avtom ležal eskapistični beli medved, ki mu je po dveh letih načrtovanja in 27 mesecih nočnega kopanja uspelo pobegniti iz tistega groznega zoo-ja in je pred nadaljevanjem pobega potreben 15 minutnega power-sleepa, kot pa to da je ob pol štirih popoldne deževnega delovnega dneva med precedovanjem Slovenije EU-ju, ko je izraz »prometni kaos« utopistična olepševalnica za stanje na ljubljanskih prometnicah, mestni redar v svoji bordo srajčki in pustni izvedbi policijske čepice postopal po blatni čistinici in pisal pildke nesrečnim rekreativcem. In slikal njih avtomobile. Piše na pildku. 

OK. De iure ima tip čisto prav. Na tisti makedamski prometnici piše, da je promet dovoljen le za dostavo na skakalnico (ali nekaj takega) in smo tisti, ki tam od nekdaj parkirani v stalnem prekršku. Mea culpa maxima. A nekako sem težko goltal pogled na vse avtomobile, ki so nekaznovano ždeli po celotni trasi ceste do doma. Težko sem goltal pogled na vse avtošportnike, ki se na ceste poženejo ob prometnih konicah in jim prometni znaki predstavljajo ponovoletno okrasje. Težko sem goltal, da sem v tisti gmajni, kjer bi lahko avto motil edino slabega motokrosista dobil 50 € vreden listek. 

Dopuščam možnost, da sem zmotil mirno bivanje flore in favne. A težko pogoltnem, da sem v taistem hribovju v prednovoletnem času obljubljal spolno občevanje z njihovimi roditeljicami, skupini mlajših adolescentov, ki so si iz gmajne ustvarjali svoj Poček ter s tem voščili novo leto živalskemu prebivalstvu, in nikoli nisem uzrl nobenega od varuhov reda. 

Težko pogoltnem, da mi mestni redar implicitno sporoča naj neham s takimi neumnostmi kot so rekreacija v naravi, kjer ni parkirišč in se odpravim na rekreacijo v prijetno ozračje BTC-ja kjer je veliko parkirišč. 

A kljub vsemu je groteskna šema, za katero sem prepričan, da zaradi pomanjkljive velikosti testisev piše pildke le tam kjer ga ne vidijo, je imela popolnoma prav. Njega niso sprejeli zato, da si smiselno interpretira predpise in te sposobnosti od njega tudi ne pričakujejo, ampak jih izvršuje. Grešil sem in sem plačal. Zločin in kazen. 

Ni mi bilo lahko a zakon je zakon. Cesarju (oz. trenutno princu teme – povzeto po J. Drnovšek) kar je cesarjevega. Kar pa me moti je bil zapis na koncu. Nekaj takega piše: Ugovor na plačilni nalog ni mogoč. Slišal sem, da so mestni redarji dobili večja pooblastila, ampak da smo jih začeli enačiti z ustavnim sodstvom mi pa nobeden ni sporočil. 

In kako to – ugovor ni mogoč. Jebemmu, da je mogoč. 

Ugovarjam, da nek aparatčik z amputiranim intelektom, odet v neuspešen revival laponske narodne noše, taca po blatu in fotografira drevesa namesto, da bi dejansko delal. 

PS: Podobno življenjskost pri  interpretiranju črk zakona sem nedavno zasledil tudi ob priporočilih slovenske policije o tem kako naj se obnašamo v prometu ob ‘precedovanju’. Pravijo, da ko se nam približa kolona, ki jo vodi vozilo z utripajočimi modrimi in rdečimi lučmi se nemudoma umaknemo na rob ceste in se ustavimo. Prav. Samo eno besedo, ki jo sicer tako radi uporabljajo sem pogrešal – ‘VARNO’. Ali varnost običajnega plebsa ob boku ‘precedovanja’ ni več pomembna. Ko sem razmišljanje nadaljeval s  primerjavo rešilcem na nujni vožnji  in omenjeno kolono in potem zavoljo lasnega miru raje nehal.  

e_redar11.jpg

  • Share/Bookmark

Bentilnik