2008 Arhiv

Dec 12

Dogodki zadnjih mesecev kažejo rezultate tudi tako, da precej spremljam večerni program slovenskih televizij. Ker bojkotiram prijetno špansko govorečo mladinsko serijo Rebelde, sem tako precej zvest gledalec oddaje Svet, na Kanalu A z Markom Porčem ali ostalimi sidrirnimi možmi in damo. Tako čudovito kot sedaj poznam vse slovenske lomljive zgodbe jih nisem še nikoli. Ah, le kako sem lahko brezbrižno hodil po svetu ne vedeč o elektro težavah, ki pestijo prijazne prebivalce Renč… pa vse podrobnosti Romske problematike in vsa tista izčrpna poročanja talentirane novinarke z nekolikanj nerodnim priimkom, Katarine Drlja.

Zadnji teden, se v njihovi družbi tako izobražujem na področju muslimanov, Bošnjakov, gradbenih dovoljenj, in đžamij… Vse skozi enotne prispevke. Mi pa nekaj ni čisto jasno. Vsako novo lekcijo pričnemo z fotografijo džamije, zraven pa je fotografije 14 nadstropen blok. Ne vem zakaj se tisti 14 nadstropni blok venomer gura v diskusijo o isamu. In zakaj ravno 14 nadstropni. Zakaj ne 12 nadstropni, ampak z visokimi stropi. Kakorkoli že, v moje teološko razsvetljevanje in pridobivanje vsebin za morebitni medkulturni dialog tisti blok vnaša nemalo zmede. Naj potem, ko Amirju zaželim ‘bajram šerif mubarek olsun’, takoj v debato navržem kakšno o 14 nadstropnicah, ki sem jih uzrl zadnji teden, ali bi to bilo malce preuranjeno, glede na to, da se ne poznava ne vem kako dobro.

Svet na Kanalu A-jevsko podkovan, sem se včeraj spravil gledat tudi izmanjavo mnenj na Trenjih. Čeprav še sedaj ne razumem, ali je problem v gabaritih, minaretu, teroristih, železnici, papežu Janezu Pavelu drugemu, arabskih financerjih, moram priznati, da sem v debati užival. Tudi sicer na sploh menim, da je g. Uroš Slak, najbolj talentiran scenarist siuacijskih komedij in je njegovih talentov pravzaprav škoda za dnevno-informativno oz. temu ustrezno uredništvo. Je pa gospod iz Liste za čisto pitno vodo vztrajno omenjal neke stanovanjske bloke in sem vsaj umestil tisto štirinajstnadstropnico v celo zgodbo…. Vsaj mislim.

Glede tega referenduma pa takole. Jaz ne bom šel. Tako kot nisem šel na tistega o železnicah, telefonih, elektrarnah in bogsigavedi katere sem še zamudil. Se en čutim poklicanega, da odločam o zadevah o katerih pojma nimam… volilna pravica gor ali dol. Pa tudi sicer se mi zdi, da udeležba na morebitnem referendumu na bo ravno bogata. PRavzaprav se mi zdi, da se ga bosta v velikem številu udeležili le dve družbeni skupini. Muslimani na eni strani in fašisti na drugi. Po tem referendumu bomo natančno vedeli koliko sta ti skupini številčni. In res ne želim imeti natančnega podatka o tem  koliko fašistov živi na tej krpi sveta. Zato upam, da referenduma ne bo. Prispevki o 14 nadstropnem bloku pa naj kar bojo.

  • Share/Bookmark
Dec 09

Vedno me zanima, kako slovesne izraze delajo ljudje, ko pridejo do dobre ideje. Ta radovednost mi je oni dan preprečevala, da bi si s popolno predanostjo ogledal filmski bonbon, ki sliši na ime Tango in Cash. Vsi tisti duhoviti akcijski dialogi, so mi v mislih risali pisarno, kjer sedi nekaj kerlcev in se na trenutke krohota, na trenutke tanko piska, se potem zarotniško hihita, češ ali pa ni tole kar mel opreveč žmohtno. Vse skupaj pa je pospremljeno z zadovoljnim kimanjem ‘thats the good stuff, write that down’.

Danes pa takole grem v kopalnico pripraviti svoje truplo na nov delovni dan in s kotičkom očesa uzrem zavojček diskretnih vložkov na katerih se bohoti slogan, ali pa oznaka družine teh izdelkov, ne vem, ki pravi Ocean Breeze. Vem, da sem neromantičen vosel, ki ob besedni zvezi oceanska sapica pomisli na neznosen smrad pristanišč velikih mest pospremljen s vonjem polnih kloak in mi že zato tale obljuba ni nič kaj prida. Ampak tudi sicer ne najdem kje bi bila motivacija nakupa, da ženski, ki je v ’tistih dnevih’ obljubljamo, da bo tam spodaj pihljalo nekaj kar lahko opišemo z vetrcem iz oceana. ‘Ja, tole je pa dobro!’ je zadovojno prikimal, ‘Vetrc iz oceana in krilca, to je tisto kar bo naše vložke izstrelilo na prodajne vrhove.’ Kaj je bila zamisel, ki ni bila sprejeta. Z aromo pokošene trave…., konzerve sardin v raslinskem olju…?

  • Share/Bookmark
Apr 15

Že dolgo, dolgo tod nisem zapisal nič. Pa ne zato, ker bi ne bilo nič kar bi me razpizdilo. Bolj je to, da ni časa, ki bi dopuščal kakovostno bentenje. Pa vseeno en preblisk.

 Že ob novemberskem napihovanju vladnih in ne-še-vladnih politikov o tem koliko medu in mleka bode prineslo presedovanje evropski uniji, me je vsakokrat zgrabilo nekaj med fizično slabostjo in histeričnim smehom. Pravzaprav se mi je zdelo da nam bo presedovanje, razen priložnosti, da evropski politični oder zavzamejo politiki dvomljivih sposobnosti ter jako kmetskega videza nekaj ter nekaj fotosešnov za Ruplovo Meto, prineslo le gužvo na cestah.

 In tako je bilo. Ni ga dneva, ko ne bi po Celovški par policistov stegujoč se iz svojih z modro-rdečimi lučkami okrašenih oktavij s simuliranjem forhenda Bjorna Borga  mimoidoče opozarjalo, da se bo v zelenem vitotu označenim z otroško percepcijo Triglava in morja pravkar mimo zapeljal nihče drug kot pomočnik malteškega državnega sekretarja zadoženega za vzrejo repe in njegova boljša polovica, ki ji je Slovenija res všeč. Ker, če je stopnja obiska višja, denimo vsaj nizozemski sekretar za moderni himalaizem, se nadnje dvigne en policijski helikopter, za vse še višje obiske pa damo v luft kar oba. In tako je bilo tudi danes. Da bi, kdorkoli je danes na pomembnem obisku, katerega najpomembnejši sklep bo ali bodo po kosilu jedli kremšnito ali prekmursko gibanico, si je zaslužil dva helikopterja, ki sta brnela nad mojim delovnim mestom in me motila pri mojem ustvarjalnem procesu.

Menda, če teh helikopterjev ne bi bilo, bi dotičnega gosta čakala neizogibna, boleče in nadvse nadležna smrt v rokah Gunceljske celice brutalne slovenske teroristične organizacije ‘Nasprotujemo postavitvi veterne elektrarne na Plešivici in smo za preselitev deponije iz Tenetiš’.

Hmm… Ali pa dosegajo prav obratno. Ker me vsakič, ko gre mimo tisti zeleni vito, na katerega me opozarjata titova pionira, ki sta rutko zaenjala z liziko, bolj drži da bi onega kekca ki ga prevažajo ustavil in skloftal in ga poslal domov štet repo, postrvi ali karkoli za kar so ga volovci pooblastili. A se ne morjo zment v bifeju na Brniku karkoli so se imeli za zment in potem vsak k sebi. Ali OK, če še pridejo od daleč naj grejo na Brdo, pomlatijo pečenico s kisilim zeljem in potem vsak k sebi. Vemo, da je Slovenija lepa. Res ne rabim, da mi to zaupa žena finskega ministra za ledenike.Še lepša bi bla, če se ne bi oni prevažali gor in dol in če bi naši vrli ministri več delali in se manj slikali.

  • Share/Bookmark
Jan 22

Pa takole odide staro leto, nekaj dni za tem pa mu sledijo tudi vzhičenosti, puhlice in v opitosti sprejete resolucije. Stres, slaba volja in naveličanost nad vsakodnevno rutino pa leno ostajajo.  

In jih grem oni dan, kljub čemernemu vremenu, odložit med bukve šišenskega pogorja. Zavoljo tega sem tudi dober državljan, ki upošteva smernice zdravniške stroke o blagodejnem vplivu gibanja na fizično in duševno zdravje. 

Nadenem si M+S opravo, pripnem psa in sedem v svojo staro a zvesto rdečo strelo, ki me odvede k izhodišču podviga. Za nadaljevanje zgodbe in poznavalce rožniških strmin, bi rad omenil, da sem strelo parkiral, na čistinici nasproti stanovanjske soseske Mostec prek katere bistri potok išče svojo pot h Koseškemu bajerju. Na tistem travniku, ki ga prečka makadamska cesta po kateri se k bleščeči karieri peljejo nadebudni smuški skakalci, njih starši in skrbniki, upokojenci in alkoholiki pa v gostinski obrat na šah in/ali šnop’c. 

Kako je pot potekala, koga sem srečal in kaj videl niti ne bi. Ni interesantno še mojim bližnjim kaj šele naključnim bralcem. (Kaj poslušal sem pa skoraj bi. Ker je luštno poslušanje, ker je hecno in v naših logih prezrto, radovednemu bralcu rad prišepnem, da si po medmrežju poišče Ricky Gervais Podcasts.) 

Uro in kakšnih deset mililitrov švica kasneje poln elana, kisika in nove volje do polnozrnatega življenja, sestopim do mojega vozila, mu z ‘bip-bip’ odprem vrata, se zadovoljno zleknem vanj in butasto gledam v vetrobransko steklo.  

‘Pa kjer but’l tala reklame u Mostecu’, pomislim ko iz svojega sedeža leno stegujem roko po sporočilcu, ki me čaka za brisalcem. Po uspešni evakuaciji materiala v potniško kabino pa pričnem misliti povsem nekaj drugega. Brez heca, mi v glavo najprej švigne del besedila ex-jugo popevke “Drugovi, jel’ se to, možda, snima neki film?”. 

Manj bi me presenetilo dejstvo da bi pred avtom ležal eskapistični beli medved, ki mu je po dveh letih načrtovanja in 27 mesecih nočnega kopanja uspelo pobegniti iz tistega groznega zoo-ja in je pred nadaljevanjem pobega potreben 15 minutnega power-sleepa, kot pa to da je ob pol štirih popoldne deževnega delovnega dneva med precedovanjem Slovenije EU-ju, ko je izraz »prometni kaos« utopistična olepševalnica za stanje na ljubljanskih prometnicah, mestni redar v svoji bordo srajčki in pustni izvedbi policijske čepice postopal po blatni čistinici in pisal pildke nesrečnim rekreativcem. In slikal njih avtomobile. Piše na pildku. 

OK. De iure ima tip čisto prav. Na tisti makedamski prometnici piše, da je promet dovoljen le za dostavo na skakalnico (ali nekaj takega) in smo tisti, ki tam od nekdaj parkirani v stalnem prekršku. Mea culpa maxima. A nekako sem težko goltal pogled na vse avtomobile, ki so nekaznovano ždeli po celotni trasi ceste do doma. Težko sem goltal pogled na vse avtošportnike, ki se na ceste poženejo ob prometnih konicah in jim prometni znaki predstavljajo ponovoletno okrasje. Težko sem goltal, da sem v tisti gmajni, kjer bi lahko avto motil edino slabega motokrosista dobil 50 € vreden listek. 

Dopuščam možnost, da sem zmotil mirno bivanje flore in favne. A težko pogoltnem, da sem v taistem hribovju v prednovoletnem času obljubljal spolno občevanje z njihovimi roditeljicami, skupini mlajših adolescentov, ki so si iz gmajne ustvarjali svoj Poček ter s tem voščili novo leto živalskemu prebivalstvu, in nikoli nisem uzrl nobenega od varuhov reda. 

Težko pogoltnem, da mi mestni redar implicitno sporoča naj neham s takimi neumnostmi kot so rekreacija v naravi, kjer ni parkirišč in se odpravim na rekreacijo v prijetno ozračje BTC-ja kjer je veliko parkirišč. 

A kljub vsemu je groteskna šema, za katero sem prepričan, da zaradi pomanjkljive velikosti testisev piše pildke le tam kjer ga ne vidijo, je imela popolnoma prav. Njega niso sprejeli zato, da si smiselno interpretira predpise in te sposobnosti od njega tudi ne pričakujejo, ampak jih izvršuje. Grešil sem in sem plačal. Zločin in kazen. 

Ni mi bilo lahko a zakon je zakon. Cesarju (oz. trenutno princu teme – povzeto po J. Drnovšek) kar je cesarjevega. Kar pa me moti je bil zapis na koncu. Nekaj takega piše: Ugovor na plačilni nalog ni mogoč. Slišal sem, da so mestni redarji dobili večja pooblastila, ampak da smo jih začeli enačiti z ustavnim sodstvom mi pa nobeden ni sporočil. 

In kako to – ugovor ni mogoč. Jebemmu, da je mogoč. 

Ugovarjam, da nek aparatčik z amputiranim intelektom, odet v neuspešen revival laponske narodne noše, taca po blatu in fotografira drevesa namesto, da bi dejansko delal. 

PS: Podobno življenjskost pri  interpretiranju črk zakona sem nedavno zasledil tudi ob priporočilih slovenske policije o tem kako naj se obnašamo v prometu ob ‘precedovanju’. Pravijo, da ko se nam približa kolona, ki jo vodi vozilo z utripajočimi modrimi in rdečimi lučmi se nemudoma umaknemo na rob ceste in se ustavimo. Prav. Samo eno besedo, ki jo sicer tako radi uporabljajo sem pogrešal – ‘VARNO’. Ali varnost običajnega plebsa ob boku ‘precedovanja’ ni več pomembna. Ko sem razmišljanje nadaljeval s  primerjavo rešilcem na nujni vožnji  in omenjeno kolono in potem zavoljo lasnega miru raje nehal.  

e_redar11.jpg

  • Share/Bookmark

Bentilnik