Okt 05

V kratkem se dve polovici enega razmerjava imava odpraviti v nekdanjo bratsko nam republiko brez katere naj bi bila sleherna država jebanja vredna – Bosno. Zavoljo navdušencev nad bizarnimi političnimi ureditvami pa tudi za bolje razumevanje rdeče niti zgodbice moram biti bolj precizen in omeniti, da bova obiskala družbeno politično etnično entiteto, ki sliši na ime Republika Srpska . Za še bolj picajzlaste bi želel izpostaviti tudi, da bomo obiskali njeno glavno mesto. Banja Luko.

Menda naj bi bile take entitete cilj strelskega tekmovanja, ki je na teh prostorih potekalo v 90-tih prejšnjega stoletja, čeprav pridobljenih kakovosti in prednosti le-teh niso razumljive niti prebivalcem obeh (de iure; de facto so pa tri) političnih tvorb.

Temeljni razlog obiska je obiskati ljubo sorodstvo, ugotoviti, da je tako blizu tako zelo različno, obuditi spomine na njihove kulinarične dosežke, ki so se, čeprav jih imam povečini izredno rad, zacementirani v čas, ko je mati sultana Sulejmana Veličastnega slednjega pitala z ajvarom in se potem čudila nad teksturo njegovega drekca. Temeljni povod za obisk ravno ob tem času pa je obisk njihove ‘zavetne slave’, ki se odvija na ti. Mijoldan, ker se je s tem Mihatom na ta dan nekaj pomembnega zgodilo.

V samo evharistično, versko, bogaboječo simboliko klasične ’srpske slave’ se ne bi spuščal. O tem dovolj pove Google (http://www.google.si/search?hl=sl&q=srpska+slava&meta=). Rad bi opisla svoje vtise o tem prazniku ter poročal o dogajanju, ki se v družini, ki pripravlja slavo dogaja pred in po njej.

Stvar naj bi trajala tri dni. A to je boljkone že redkost. Kot je meni znano se sedaj raztegne na dva dni. Prvi dan naj bi bil namenjen starejšim gostom in naj bi bil bolj formalen, drugi dan je namenjen ‘mlajšim’. Kako je to določeno mi ni uspelo ugotoviti. Jaz niti ne vidim razlike. Ampak tako je.

Klasično pravilo je, da se ‘na slavu ne zove’. To pomeni, da je številčnost obiska nemogoče napovedati. Pričakuje se, da se bodo oglasili vsi, ki spoštujejo družino oziroma posamezne člane te družine. Gre torej za nekakšno ljudsko, neposredno merjenje popularnosti in ugleda družine. Več ljudi kot pride na obisk bolj srečni so. Če jih ni toliko kot so pričakovali niso srečni.

Pa to ni navaden obisk. Obisk pomeni, da pravzaprav mora vsak obiskovalec pojesti klasično pogostitev – ’supa’ (kurja juha), ’sarma’ (sarma), ‘meso’ (razkosan pečen prašič) in popiti kolikor lahko (ponavadi veliko). Ker vsi pričakujejo ogromno količino gostov je količina hrane in pijače dovolj za rahlo okrnjeno verzijo oktoberfesta.

Nato pride (prvi) dan slave. Gosti se zvrstijo. Gosti se nažirajo. Gosti se ponapijejo. Drugi dan slave je podobno le župa je malo bolj redka. Sarm in prašiča le redko zmanjka saj ljudje pričakujejo obisk velikosti članov kitajske komunistične partije. Ničesar ne sme zmanjkati. Sramota ob takem dogodku bi bila neopisljiva. Posledice grozne. O tem bo govorila cela vas. Naslednjih 5 generacij bo živelo v sramoti.

Ko gosti odidejo ostanejo domači, ki med seboj preštevajo koliko ljudi je prišlo, kako zadovoljni so bili nad kakovostjo sarm, ali je bil prašič dobro spečen in župa ne premalo mastna. Kdo se je osmešil, čigav desc je bil najbolj pijan, katera se je najbolj spogledovala, kdo je bil najboljši plesalec šumadijskog kola, kdo ne bi smel prepevati…. Ko gosti odidejo ostanejo ogromni pufi saj se za slavo ne špara. Dejstvo, da bodo za kar nekaj časa morali svoj družinski proračun uravnavati po albanskem modelu ne zmoti toplih trenutkov, ko naštejejo koliko ljudi je bilo, da se je pojedlo 1500 sarm, cisterna kurje župe in prašič velikosti brontozavra. Tega, da so bili tisti dan glavni v vasi in da se je pri njih napilo toliko in toliko ljudi jim ne more vzeti nihče. Gosti grejo revščina ostane. Gre tudi zato, da imam občutek, da bolj kot je revna družina, večjo slavo delajo.

In bolj, ko gledam dnevnoinformativne vsebine o tem kako komaj čakamo, da bomo ‘precedovali’ evropski uniji, več paralel vidim med naprezanji in pričakovanji povprečne revne družine, ki prazno pričakuje svoj trenutek v katerem bodo postavli središče vasi, s pričakovanjem dne ko bo naša država ta glavna v uniji.

Ljudje kaj vam je mar za nizke plače, kaj vam mar inflacija, kaj vam mar zdravstvo, v katerem postaja obisk urgence življensko nevarno opravilo. Mi bomo 6 mesecev precedovali EU. „Pet posto svake plate niko nije rekao ne“… Kupimo najboljše stole, da bodo imeli gosti kje sedeti, naredimo letališče, da bodo imeli kje parkirati, naredimo ceste, popravimo hiše…. Ne za nas. Mi lahko. Ma kaj bodo gostje rekli. Če jih ne bo dovolj, če jim ne bodo všeč naša župa, sarme in pečeno prase, se udremo v zemljo. In naj nas ne zanima koliko to stane. Važno je, da jih pogostimo kot se spodobi, da svet vidi kako fejst smo, da ne bo kdo rekel da šparamo na gostih. Menda pride še Bush.

In potem, ko bodo šli bomo lahko ob praznem proračunu in pufih, obujali tople spomine kako so se naši vrteli z nemškimi kanclercami, kako so nizozemci pohvalili štrukle, kako pijani so bili angleži, kako pohotni francozi … Nič se nismo zmenili ampak glavni smo pa bili. Komaj čakamo, da spet pride slava.

ivkova_slava-glumci.jpg

(Ivkova slava – dober prikaz slave po predlogi Stevana Sremca)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

  1. Človek 1 Človek
    16:45 - 5.10.2007

    Odličen zapis, prav tako kot film…

  2. 2 junior
    13:06 - 30.11.2007

    moj komentar ne paše ravno pod tale post, pa vendar:
    Vse pohvale pri komentiranju štefanovega kotička!

    lep pozdrav!

    -Junior

  1. Rokodelski egotrip » Aktualno.

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Bentilnik