Jul 30

Že nekaj časa me drži, da besedo, dve namenim neznanemu storilcu ali storilki, ki se na svoje sprehode v Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib odpravi z na A5 format listki na katere zapiše razne proti pasjim drekom usmerjene parole.

Skozi angleške krimi junake pridobljenih identifikacijskih metod, se mi zdi, da gre za seniorja (seniorke sicer žnarijo bolj pogosto, seniorji pa so bolj organizirani in dosledni), kateremu edini namen za obisk krajinskega parka je, da se vsaja na pasje iztrebke. Na slednje me napeljuje dejstvo, da preden se nameni na pohod preživi kar nekaj časa ustvarjajoč A5 iz A4 in z alkoholnim flomastrom ustvarjenim (napisi so vidni tudi po jutranji rosi, ki smo je zadnje čase bili redko deležni in dežju, ki smo ga videli še toliko manj, tako da je to skoraj dejstvo ne asumpcija) izdelanim rokopisom, tako vcepljenim starešim generacijam polni listke z informacijami, kot so „Počisti drek za svojim psom!“, „Poberi pasjek za psom!“ in podobnimi črticami z enakim zaključkom. O pasjih drekih veliko razmišlja torej tudi v zavetju lastnega doma. Verjetno ves tisti čas, ki ga ne preživi ob poslušanju, gledanju in posledičnem razburjanju nad izdelki dnevnopolitičnih uredništev. Pa mislim, da tudi takrat hrepeni, da bi bila novica dneva povezana z drekom.

Da gre za seniorja pa dokazuje že metoda trosenja letakov o pomembnosti, pravilnosti in domoljubnosti katere smo se tja od pet’n'štrdesedga do konca osemdesetih napajali vsi lastniki rdečih rutic in modrih titovk. Ob danes končanem vročinskem valu je količina letakov upadla, saj se je piščevo junaško a že nekoliko upešano srce onemogočalo nadaljevanje borbe zaradi objektivnih razmer. Torej … je senior.

Predvidevam, da živi v centru ali Zgornji Šiški, saj se letaki najpogosteje nahajajo tam nekje nad Halo pa tja do Tivolskega gradu. Zdrajsan hrustanec in omenjeno stanje pumpe mu daljših eskapad praviloma ne dovolita, dasiravno sem na osamljene letake naletel tudi na teritoriju, ki dominira Kosezam. Kljub očitno jasnim indicem pa bi rad omenil tudi, da sumim da nima psa. Ne morem pa potrditi, da nima konja, srne, veverce oziroma katerekoli druge živali. Njihovi dreki in drekci ostajajo neoznačeni.

Smiselnost njegovega početja mi, razen tega da mu to predstavlja enolično popestritev jeseni življenja, ostaja precej meglena. Gozd s svojimi atributi nudi domovanje večini v ljubi domovini še prebivajočih živalskih vrst. Posledično je precej razumljivo, da si te, ko jih prime, del njega označijo za stranišče. Ker v svoji evoluciji še niso odkrile keramike, kanalizacije in kotličkov je to celo lahko razumljivo (nekatere živali so sicer prišle precej daleč v tem razvoju in so iznajdle neko primitivno greznico, ki pa jo po vsaki potrebi zakopljejo. Pa to počnejo prej zaradi varnostnih kot higienskih razlogov). Ker se udomačeni pes uvršča med slednje je razumljivo tudi, da se on pokaka tam kjer ga prime.

Okej, letaki so namenjeni meni – lastniku. Pes sporočilca še vedno ne zna prebrati, klub temu, da jih je srečal obilo. In, če v urbanih središčih dosledno poberem in ob slabi prebavi popraskam vse kar pade skozi ciljno črto prebavnega sistema, nakar tisto v polivinil zavito naravno gnojilo vržem v najbližji smetnjak za bio odpadke, tega v gozdu ne mislim početi niti pod razno!

Tudi meni ni všeč, da v mestu stopim na drek, zato ga poberem. Ni ravno, da mi vsaka zelenica na kateri sumim, da prežita dva ali trije pasjeki nažene primordialni strah v kosti pa vseeno… ni prijetno in smrdi. Da pa v gozdu na tleh ne bi bilo drekov še pa još, pa dokazuje tudi vsa vegetacija, ki se tam nahaja. In jaz nisem tisti, ki bo gozdu jemal, kar je njegovega, srne učil, da je kakati na prostem preprosto grdo in vnašal svoje nestrpnosti v prostor kjer naj bi se sproščal.

Razpadna doba dreka je zaradi dogovora z naravo, da se ji vrne večino tistega, kar ji je lastnik vzel in zatorej ne vsebuje izdelke petrokemijske industrije, precej kratka. Precej krajša od letakov, nekreativnega prejemnika penzije, ki še dolgo po tem, ko atomi nekoč prebivajoči v dreku krasijo tisto borovnico, ki jo s tako slastjo požene v goltanec ali pa rman, katerega čajček glasno srka v upanju, da mu bo zdravilen kot je njegovo tečnarjenje podaljšal še za kakšen dan. Od letakov, ki s svojim razpadajočim v rjave odtenke ozaljšanim A5 formatom še dolgo žalostno opozarjajo na to, da je nad tistim mestom nekoč nek mešanec, nevedoč da greši, počepnil in se olajšal.

Letak

Rahlo razpadajoč letak. Dreka ni več. 

Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi naš sivec čas namenjen preganjanju pasjih drekov posvetil prestavljanju tega pod rastlinice, ki ga rabijo. Ko je že sklonjen, naj se sprehodi še do tistih veliko večjih konjekov, ki jih v krajinskem parku res ni malo, pa se zdi, da nikogar ne motijo. Tudi mene ne motijo, zato jih pustim tam kjer so. Ker me tudi pasjeki, srnjeki, veveričnjaki, kosovnjaki in ostali izrerbki bore malo ganijo jih v njihov naravni cikel pospremim le s pogledom.

Kot sem omenil se na to pisanje odpravljam še nekaj časa. Vzgib zakaj sem ga pa (tako hitro ;) ) udejanjil pa so puhlice nekega Igorja E. Berganta ob zaključku njegovega pronicljivega članka (slednji besedici izgovarjam z izrazitim cinizmom) o dogajanju ob dopinški aferi Jolande Čeplak (http://www.rtvslo.si/blog/igorebergant/jola-26-07-2007/2501).

Potem, ko se avtor sooči s strahom, da bodo mimoidoči „zavistni zavaljeni sprehajalci (po možnosti s čikom ali sendvičem v rokah), militaristično režeči se nordi-walkerji ter fanatični lastniki psov, ki to živalsko vrsto v vseh pogledih postavljajo nad človeško“ (hvalabogu konec citata) pospešeno premikanje njegovega prejkone zajetnega života in podpljučne protuberance, ki očitno priča o tem da tudi njemu visokokaloričen sendvič ni ravno tuj (morda bi si lahko za zmanjšanje apetita tudi on kdaj pricinil kakšen čik) pripisali nedovoljenim sredstvom in se tako vede ali nevede okliče za vrhunskega atleta enakega ranka kot Čeplakova, še dvakrat omeni pasje dreke, ki se postavljajo na pot njegovih slavnih intervalnih treningov. (Ob branju njegovega zapisa sem se za trenutek zbal tudi za mojo kariero kolesarja. Kaj če bojo vsakič ko se s hollandom odpravim po 4,5 dolgem kronometru v mesto za mano vpili, da naj se jaz, Rasmussen in Vinokurov in ostali jebemo s svojim dopingom. Da o tem kaj se mi lahko zgodi na HC cilju na Toškem ali Katarini sploh ne omenim)

Bergant

Portret sodobnega dolgoprogaša.

Če te moti, da ob tekanju oz. Treningu stopate na pasje dreke se zamislite nad možnimi vzroki in najlažje dosegljivimi rešitvami. Prvi je, da tečete prehitro zatorej so vaše motorične sposobnosti že ogrožene. Morda bi bilo bolje se zateči v območje aerobnega in se obdržati pri polni zavesti in tako ohraniti osnovne reflekse. Drugi je, da ste preprosto štorasti. Najbolje je da šport še naprej spremljate na televiziji. Ali pa pač tečete na progah kjer drekov ni. Recimo tista ob ŽAK-u v Šiški na kateri je svojo delirično kariero pričel omenjeni Bergant (se še spomnim, ko je začel zahajati tja – vsak zaključeni krog je zgledal kot popolni uspeh njegov stas pa ni nič pričal o današnji vrhunski pripravi, ki že skoraj zbuja sum na uporabo EPO).

Ali pa uživate v vsemu kar vam gozd lahko ponudi, smrekah in njihovi smoli, srnicah in njihovih kuglicah, hrastu in njega koreninah tako pravšnjih za lep spotik … in tusdi s pasjeki in zapiski onega čudaka.

Se vidimo.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

  1. klemenix 1 klemenix
    01:23 - 31.03.2008

    hm ja..no coment :D

  2. 2 drek
    20:45 - 9.07.2008

    bla bla drek haha

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Bentilnik