Jul 03

O onemu čudaku, ki po Rožniku obeležuje pasje dreke, in o katerem sem obljubil, da ga bomo analizirali, bom pisal takoj, ko mi globalno segrevanje ter njega posledični nalivi moči jugoslovanskih Komando 450 glav za tuš (tisti, ki vam ni precej jasno si lahko obnovite ali pridobite znanje tukaj) in nažiganje one ‘žute kugle’ omogoči pridobivanje novih foto, pisnih in kognitivnih dokazov o njegovem (nejeverno dopuščam tudi ‘njenem’) početju po joggerjev nabitem Rožniku.

Zato bi pa rad besedico ali dve namenil podjetju T2 ali natančnejem genialcem, ki za njih polagajo supamoderno optično omrežje – mislim da se jim reče Gratel pa še neki Rešet so zraven. Neverjetna radost, kako srečo imamo, da bomo kmalu opremljeni s skoraj futurističnim optičnim kablovjem, ki nam bo omogočalo real-time spremljanje najnovejših predpremier delov meksičkih in bolivijskih telenovel, hitrejšo krajo butastih ameriških filmov v katerih Bruce Willis noče in noče umreti (zakaj mu nekdo ne pošlje metek v cerebrum še preden se z njim vplete v pogovor v katerem Bruce itak izpade bolj duhovit od vseh) in telefoniranje mimo skupine skopuških prascev ki se skrivajo za čisto nedolžnim škerjancem.

Dokler niso prišli. Dokler niso prišli z najemniško vojsko Bosancev, Slovakov, Moldavcev in ostalih specialcev oboroženih z lopatami, krampi, majhnimi bagerčki, ki se jih po enem tednu naučijo vozit po tazadnjih kolesih kar postane temeljni razlog, da pridejo na šiht. Oboroženi z vnemo, da položijo tiste kable v zemljo ne glede na kolateralne posledice.

Moje rojstne občine so se lotili pred kakšnim letom … Nikoli nisi prav zares vedel kje se bodo pojavili. Prišli so tiho, rušili silno. O tem, da bi mesto svojega dela primerno obeležili z znaki, ki bi mimoidoče uporabnike transportnih površin opozarjali, da nam oni tod s svojim švicem, znanjem, spretnostjo in miniaturno mehanizacijo omogočajo sodobno informacijsko prihodnost. Da je svetloba z vsakim grižljajem sendviča s pariško, z vsakim požirkom polnomastnega merkatorjevega jogurta bližje. Vse so počeli, da bi se mi čim manj obremenjevali o njihovem junaškem delu, da bi nekega dne presenečeni ugotovila da nam je majhen svetleč kabel pripeljal svet skozi naša vhodna vrata.

Le tu in tam si presenečen, nepripravljen ugotovil, da je dopoldne zginil del asfalta v širini cirka 40 cm in globini cirka pol metra. Ravno prav ozek, da si z gumami avtomobila prepeljal to strelskemu jarku zahodne fronte velike vojne podoben gradbeni pojav in ravno prav širok, da si to storil prestrašen pripravljen na pogrebni govor tvojim feltnam ki so ti služile tako dolgo, gumam z zakonu prijaznim profilom in podvozju, ki bi te kljub relativni starosti prepeljalo še na prenekatero turistično destinacijo. Tudi nekoč pretirano ravni in dolgočasni pločniki so tudi dobili svoje vzorčke, ki so jim vlili prepotrebno pestrost.

Zasuli so tako kot se spodobi. Razvajenim mestnim sracjacm so pustili opomin na to, da je bila pot do tehnološkega razvoja dolga in trnova. Per aspera ad astra. Asfaltiranje bi nas napolnilo z lažno iluzijo o tem, da je optika prišla k nam kar tako – čez noč. Ali še huje, da je dam že od venomer bila. Rdeč pesek, ki je vodil od hiše do hiše, poskakovanje vseh vrst vozil nas je še dolgo opominjalo kako srečni smo lahko, da smo kjer smo in da imamo kar imamo.

Sedaj se o mukah in užitkih sodobne informacijske tehnologije poučujejo srečneži v Bežigradu in Spodnji Šiški. Ter tisti, ki smo že použili to zavedanje in se peljemo mimo. Tudi jaz. V vročem poznojunijskem dopoldnevu se s svojim biciklnom znamke Holland, ki je roko na srce videlo že boljša desetletja in vožnja na njem po porabljenem adrenalinu spominja na prevozna sredstva vsaj Gardalanda, odpravim po Celovški proti mestnemu središču. In tam nekje, ko pod kolesi začutim, da se je kolesarska steza nekam umaknila, ugotovim tudi, da ji je sledil tudi pločnik, ozek prehod med ostanki nekdaj ponosnega Emonskega pločnika in čvrstostjo starošišenskih hiš pa mirno zasedata omenjeni majhen bagerček, malo naprej pa še majhen valjarček, ki pravkar nudi ležišče utrujenemu cestnemu delavcu ter da pionirji optičnega omrežja še vedno ne verjamejo v koncept opozorilnih in informativnih simbolov – cestnih znakov. Ker so zajle in matice in ostalo železje, ki se je nekoč organiziralo v zavorni sistem mojega kolesa že davno primerno za miren ostanek življenja v kakšnem varovanem stanovanju pri Zbilju mi ni ostalo nič drugega kot da potegnem za 50m dolgo daljico vzporedno s ravnokar mimoidočim avtobusom št. 8 v družbi parih pešk in nekaj kolesarjev. Pod vplivom dodanega adrenalina in izpuščenega monoksida mestnega zelenca me je prijelo, da bi predstavil par argumentov na temo prometnih znakov, predvidenih parkirnih mest za bagerčke, politiki razširjanja destrukcije pločnikov za kablovje s fijem nekaj cm…  In ravno, ko bi začel, me kombinacija mojega antropološkega znanja, nekaj preslišanega čebljanja in uporaba Doylove deduktivne metode ustavi … Tudi če bi pripravil dveurni elaborat podprt z optičnim kablovjem pridobljene multimedijske vsebine me tistih par Moldavcev ne bi razumelo niti malo. In potem sem se zavedal globokosti T2 jevega in Gratelovega pa še nekega Rešetovega načrta. In me je bilo sram, da bi lahko tistim Moldavcem vrinil trn dvoma v njihovo početje…

Moramo trpeti, da vemo kako srečni smo da smo kjer smo in da imamo kar imamo. Sodobno blaginjo dosežemo le preko konstantnega razvoja iz smeri primitivnega do modernega. Na to nas z načinom ustvarjanja sodobnosti srečne Ljubljančane vsak dan učijo T2, Gratel pa še nek Rešet. In če dobro pomislim, nas na to opozarja vsak dan naša dobra Vlada. Le da niso tako dosledni in spo preskočili, kameno dobo in srednji vek o katerem nam sedaj lekcijo iz zgodovine gradbeništva poučujejo oni trije. Vlada nas o blaginji, ki jo sedaj uživamo uči iz perspektive nekaterih pomemnih evropskih držav iz tridesetih let zadnjega stoletja prejšnjega milenija. Da vemo kako srečni smo lahko, da smo kjer smo in da imamo kar imamo. Zaslužimo si.

Hvala vam.

Ps: Pa se opravičujem za kratek izlet v dnevnopolitično trobezljanje. Me je zaneslo. Temu se mislim v prihodnje izogibati. Če me spet ne zanese.

 gratel.jpg

  • Share/Bookmark

Do sedaj 1 komentar

  1. bojc 1 bojc
    23:23 - 16.07.2007

    To me spominja na čase ranke nam Juge, ko si moral €poznati€ direktorja (takrat še) Pošte, da si si lahko zagotovil telefonski priključek. Zapovrh smo tisti na rahlo ali zelo ruralnih področjih kupili še telegraf štange, ki smo jih lastnoročno zakopali v zemljo, jih opremili s strelovodi, napeli nanje kabel, ki ga je bilo treba kupiti in se nazadnje svetovljansko vlegli v fotelj, čakajoč na klic soseda, medtem ko smo gledali RTV Ljubljana 1 program (ob lepem vremenu še drugega in mogoče še Zagreb). Ježeš, ježeš.

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Bentilnik