Julij, 2007 Arhiv

Jul 30

Že nekaj časa me drži, da besedo, dve namenim neznanemu storilcu ali storilki, ki se na svoje sprehode v Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib odpravi z na A5 format listki na katere zapiše razne proti pasjim drekom usmerjene parole.

Skozi angleške krimi junake pridobljenih identifikacijskih metod, se mi zdi, da gre za seniorja (seniorke sicer žnarijo bolj pogosto, seniorji pa so bolj organizirani in dosledni), kateremu edini namen za obisk krajinskega parka je, da se vsaja na pasje iztrebke. Na slednje me napeljuje dejstvo, da preden se nameni na pohod preživi kar nekaj časa ustvarjajoč A5 iz A4 in z alkoholnim flomastrom ustvarjenim (napisi so vidni tudi po jutranji rosi, ki smo je zadnje čase bili redko deležni in dežju, ki smo ga videli še toliko manj, tako da je to skoraj dejstvo ne asumpcija) izdelanim rokopisom, tako vcepljenim starešim generacijam polni listke z informacijami, kot so „Počisti drek za svojim psom!“, „Poberi pasjek za psom!“ in podobnimi črticami z enakim zaključkom. O pasjih drekih veliko razmišlja torej tudi v zavetju lastnega doma. Verjetno ves tisti čas, ki ga ne preživi ob poslušanju, gledanju in posledičnem razburjanju nad izdelki dnevnopolitičnih uredništev. Pa mislim, da tudi takrat hrepeni, da bi bila novica dneva povezana z drekom.

Da gre za seniorja pa dokazuje že metoda trosenja letakov o pomembnosti, pravilnosti in domoljubnosti katere smo se tja od pet’n'štrdesedga do konca osemdesetih napajali vsi lastniki rdečih rutic in modrih titovk. Ob danes končanem vročinskem valu je količina letakov upadla, saj se je piščevo junaško a že nekoliko upešano srce onemogočalo nadaljevanje borbe zaradi objektivnih razmer. Torej … je senior.

Predvidevam, da živi v centru ali Zgornji Šiški, saj se letaki najpogosteje nahajajo tam nekje nad Halo pa tja do Tivolskega gradu. Zdrajsan hrustanec in omenjeno stanje pumpe mu daljših eskapad praviloma ne dovolita, dasiravno sem na osamljene letake naletel tudi na teritoriju, ki dominira Kosezam. Kljub očitno jasnim indicem pa bi rad omenil tudi, da sumim da nima psa. Ne morem pa potrditi, da nima konja, srne, veverce oziroma katerekoli druge živali. Njihovi dreki in drekci ostajajo neoznačeni.

Smiselnost njegovega početja mi, razen tega da mu to predstavlja enolično popestritev jeseni življenja, ostaja precej meglena. Gozd s svojimi atributi nudi domovanje večini v ljubi domovini še prebivajočih živalskih vrst. Posledično je precej razumljivo, da si te, ko jih prime, del njega označijo za stranišče. Ker v svoji evoluciji še niso odkrile keramike, kanalizacije in kotličkov je to celo lahko razumljivo (nekatere živali so sicer prišle precej daleč v tem razvoju in so iznajdle neko primitivno greznico, ki pa jo po vsaki potrebi zakopljejo. Pa to počnejo prej zaradi varnostnih kot higienskih razlogov). Ker se udomačeni pes uvršča med slednje je razumljivo tudi, da se on pokaka tam kjer ga prime.

Okej, letaki so namenjeni meni – lastniku. Pes sporočilca še vedno ne zna prebrati, klub temu, da jih je srečal obilo. In, če v urbanih središčih dosledno poberem in ob slabi prebavi popraskam vse kar pade skozi ciljno črto prebavnega sistema, nakar tisto v polivinil zavito naravno gnojilo vržem v najbližji smetnjak za bio odpadke, tega v gozdu ne mislim početi niti pod razno!

Tudi meni ni všeč, da v mestu stopim na drek, zato ga poberem. Ni ravno, da mi vsaka zelenica na kateri sumim, da prežita dva ali trije pasjeki nažene primordialni strah v kosti pa vseeno… ni prijetno in smrdi. Da pa v gozdu na tleh ne bi bilo drekov še pa još, pa dokazuje tudi vsa vegetacija, ki se tam nahaja. In jaz nisem tisti, ki bo gozdu jemal, kar je njegovega, srne učil, da je kakati na prostem preprosto grdo in vnašal svoje nestrpnosti v prostor kjer naj bi se sproščal.

Razpadna doba dreka je zaradi dogovora z naravo, da se ji vrne večino tistega, kar ji je lastnik vzel in zatorej ne vsebuje izdelke petrokemijske industrije, precej kratka. Precej krajša od letakov, nekreativnega prejemnika penzije, ki še dolgo po tem, ko atomi nekoč prebivajoči v dreku krasijo tisto borovnico, ki jo s tako slastjo požene v goltanec ali pa rman, katerega čajček glasno srka v upanju, da mu bo zdravilen kot je njegovo tečnarjenje podaljšal še za kakšen dan. Od letakov, ki s svojim razpadajočim v rjave odtenke ozaljšanim A5 formatom še dolgo žalostno opozarjajo na to, da je nad tistim mestom nekoč nek mešanec, nevedoč da greši, počepnil in se olajšal.

Letak

Rahlo razpadajoč letak. Dreka ni več. 

Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi naš sivec čas namenjen preganjanju pasjih drekov posvetil prestavljanju tega pod rastlinice, ki ga rabijo. Ko je že sklonjen, naj se sprehodi še do tistih veliko večjih konjekov, ki jih v krajinskem parku res ni malo, pa se zdi, da nikogar ne motijo. Tudi mene ne motijo, zato jih pustim tam kjer so. Ker me tudi pasjeki, srnjeki, veveričnjaki, kosovnjaki in ostali izrerbki bore malo ganijo jih v njihov naravni cikel pospremim le s pogledom.

Kot sem omenil se na to pisanje odpravljam še nekaj časa. Vzgib zakaj sem ga pa (tako hitro ;) ) udejanjil pa so puhlice nekega Igorja E. Berganta ob zaključku njegovega pronicljivega članka (slednji besedici izgovarjam z izrazitim cinizmom) o dogajanju ob dopinški aferi Jolande Čeplak (http://www.rtvslo.si/blog/igorebergant/jola-26-07-2007/2501).

Potem, ko se avtor sooči s strahom, da bodo mimoidoči „zavistni zavaljeni sprehajalci (po možnosti s čikom ali sendvičem v rokah), militaristično režeči se nordi-walkerji ter fanatični lastniki psov, ki to živalsko vrsto v vseh pogledih postavljajo nad človeško“ (hvalabogu konec citata) pospešeno premikanje njegovega prejkone zajetnega života in podpljučne protuberance, ki očitno priča o tem da tudi njemu visokokaloričen sendvič ni ravno tuj (morda bi si lahko za zmanjšanje apetita tudi on kdaj pricinil kakšen čik) pripisali nedovoljenim sredstvom in se tako vede ali nevede okliče za vrhunskega atleta enakega ranka kot Čeplakova, še dvakrat omeni pasje dreke, ki se postavljajo na pot njegovih slavnih intervalnih treningov. (Ob branju njegovega zapisa sem se za trenutek zbal tudi za mojo kariero kolesarja. Kaj če bojo vsakič ko se s hollandom odpravim po 4,5 dolgem kronometru v mesto za mano vpili, da naj se jaz, Rasmussen in Vinokurov in ostali jebemo s svojim dopingom. Da o tem kaj se mi lahko zgodi na HC cilju na Toškem ali Katarini sploh ne omenim)

Bergant

Portret sodobnega dolgoprogaša.

Če te moti, da ob tekanju oz. Treningu stopate na pasje dreke se zamislite nad možnimi vzroki in najlažje dosegljivimi rešitvami. Prvi je, da tečete prehitro zatorej so vaše motorične sposobnosti že ogrožene. Morda bi bilo bolje se zateči v območje aerobnega in se obdržati pri polni zavesti in tako ohraniti osnovne reflekse. Drugi je, da ste preprosto štorasti. Najbolje je da šport še naprej spremljate na televiziji. Ali pa pač tečete na progah kjer drekov ni. Recimo tista ob ŽAK-u v Šiški na kateri je svojo delirično kariero pričel omenjeni Bergant (se še spomnim, ko je začel zahajati tja – vsak zaključeni krog je zgledal kot popolni uspeh njegov stas pa ni nič pričal o današnji vrhunski pripravi, ki že skoraj zbuja sum na uporabo EPO).

Ali pa uživate v vsemu kar vam gozd lahko ponudi, smrekah in njihovi smoli, srnicah in njihovih kuglicah, hrastu in njega koreninah tako pravšnjih za lep spotik … in tusdi s pasjeki in zapiski onega čudaka.

Se vidimo.

  • Share/Bookmark
Jul 03

O onemu čudaku, ki po Rožniku obeležuje pasje dreke, in o katerem sem obljubil, da ga bomo analizirali, bom pisal takoj, ko mi globalno segrevanje ter njega posledični nalivi moči jugoslovanskih Komando 450 glav za tuš (tisti, ki vam ni precej jasno si lahko obnovite ali pridobite znanje tukaj) in nažiganje one ‘žute kugle’ omogoči pridobivanje novih foto, pisnih in kognitivnih dokazov o njegovem (nejeverno dopuščam tudi ‘njenem’) početju po joggerjev nabitem Rožniku.

Zato bi pa rad besedico ali dve namenil podjetju T2 ali natančnejem genialcem, ki za njih polagajo supamoderno optično omrežje – mislim da se jim reče Gratel pa še neki Rešet so zraven. Neverjetna radost, kako srečo imamo, da bomo kmalu opremljeni s skoraj futurističnim optičnim kablovjem, ki nam bo omogočalo real-time spremljanje najnovejših predpremier delov meksičkih in bolivijskih telenovel, hitrejšo krajo butastih ameriških filmov v katerih Bruce Willis noče in noče umreti (zakaj mu nekdo ne pošlje metek v cerebrum še preden se z njim vplete v pogovor v katerem Bruce itak izpade bolj duhovit od vseh) in telefoniranje mimo skupine skopuških prascev ki se skrivajo za čisto nedolžnim škerjancem.

Dokler niso prišli. Dokler niso prišli z najemniško vojsko Bosancev, Slovakov, Moldavcev in ostalih specialcev oboroženih z lopatami, krampi, majhnimi bagerčki, ki se jih po enem tednu naučijo vozit po tazadnjih kolesih kar postane temeljni razlog, da pridejo na šiht. Oboroženi z vnemo, da položijo tiste kable v zemljo ne glede na kolateralne posledice.

Moje rojstne občine so se lotili pred kakšnim letom … Nikoli nisi prav zares vedel kje se bodo pojavili. Prišli so tiho, rušili silno. O tem, da bi mesto svojega dela primerno obeležili z znaki, ki bi mimoidoče uporabnike transportnih površin opozarjali, da nam oni tod s svojim švicem, znanjem, spretnostjo in miniaturno mehanizacijo omogočajo sodobno informacijsko prihodnost. Da je svetloba z vsakim grižljajem sendviča s pariško, z vsakim požirkom polnomastnega merkatorjevega jogurta bližje. Vse so počeli, da bi se mi čim manj obremenjevali o njihovem junaškem delu, da bi nekega dne presenečeni ugotovila da nam je majhen svetleč kabel pripeljal svet skozi naša vhodna vrata.

Le tu in tam si presenečen, nepripravljen ugotovil, da je dopoldne zginil del asfalta v širini cirka 40 cm in globini cirka pol metra. Ravno prav ozek, da si z gumami avtomobila prepeljal to strelskemu jarku zahodne fronte velike vojne podoben gradbeni pojav in ravno prav širok, da si to storil prestrašen pripravljen na pogrebni govor tvojim feltnam ki so ti služile tako dolgo, gumam z zakonu prijaznim profilom in podvozju, ki bi te kljub relativni starosti prepeljalo še na prenekatero turistično destinacijo. Tudi nekoč pretirano ravni in dolgočasni pločniki so tudi dobili svoje vzorčke, ki so jim vlili prepotrebno pestrost.

Zasuli so tako kot se spodobi. Razvajenim mestnim sracjacm so pustili opomin na to, da je bila pot do tehnološkega razvoja dolga in trnova. Per aspera ad astra. Asfaltiranje bi nas napolnilo z lažno iluzijo o tem, da je optika prišla k nam kar tako – čez noč. Ali še huje, da je dam že od venomer bila. Rdeč pesek, ki je vodil od hiše do hiše, poskakovanje vseh vrst vozil nas je še dolgo opominjalo kako srečni smo lahko, da smo kjer smo in da imamo kar imamo.

Sedaj se o mukah in užitkih sodobne informacijske tehnologije poučujejo srečneži v Bežigradu in Spodnji Šiški. Ter tisti, ki smo že použili to zavedanje in se peljemo mimo. Tudi jaz. V vročem poznojunijskem dopoldnevu se s svojim biciklnom znamke Holland, ki je roko na srce videlo že boljša desetletja in vožnja na njem po porabljenem adrenalinu spominja na prevozna sredstva vsaj Gardalanda, odpravim po Celovški proti mestnemu središču. In tam nekje, ko pod kolesi začutim, da se je kolesarska steza nekam umaknila, ugotovim tudi, da ji je sledil tudi pločnik, ozek prehod med ostanki nekdaj ponosnega Emonskega pločnika in čvrstostjo starošišenskih hiš pa mirno zasedata omenjeni majhen bagerček, malo naprej pa še majhen valjarček, ki pravkar nudi ležišče utrujenemu cestnemu delavcu ter da pionirji optičnega omrežja še vedno ne verjamejo v koncept opozorilnih in informativnih simbolov – cestnih znakov. Ker so zajle in matice in ostalo železje, ki se je nekoč organiziralo v zavorni sistem mojega kolesa že davno primerno za miren ostanek življenja v kakšnem varovanem stanovanju pri Zbilju mi ni ostalo nič drugega kot da potegnem za 50m dolgo daljico vzporedno s ravnokar mimoidočim avtobusom št. 8 v družbi parih pešk in nekaj kolesarjev. Pod vplivom dodanega adrenalina in izpuščenega monoksida mestnega zelenca me je prijelo, da bi predstavil par argumentov na temo prometnih znakov, predvidenih parkirnih mest za bagerčke, politiki razširjanja destrukcije pločnikov za kablovje s fijem nekaj cm…  In ravno, ko bi začel, me kombinacija mojega antropološkega znanja, nekaj preslišanega čebljanja in uporaba Doylove deduktivne metode ustavi … Tudi če bi pripravil dveurni elaborat podprt z optičnim kablovjem pridobljene multimedijske vsebine me tistih par Moldavcev ne bi razumelo niti malo. In potem sem se zavedal globokosti T2 jevega in Gratelovega pa še nekega Rešetovega načrta. In me je bilo sram, da bi lahko tistim Moldavcem vrinil trn dvoma v njihovo početje…

Moramo trpeti, da vemo kako srečni smo da smo kjer smo in da imamo kar imamo. Sodobno blaginjo dosežemo le preko konstantnega razvoja iz smeri primitivnega do modernega. Na to nas z načinom ustvarjanja sodobnosti srečne Ljubljančane vsak dan učijo T2, Gratel pa še nek Rešet. In če dobro pomislim, nas na to opozarja vsak dan naša dobra Vlada. Le da niso tako dosledni in spo preskočili, kameno dobo in srednji vek o katerem nam sedaj lekcijo iz zgodovine gradbeništva poučujejo oni trije. Vlada nas o blaginji, ki jo sedaj uživamo uči iz perspektive nekaterih pomemnih evropskih držav iz tridesetih let zadnjega stoletja prejšnjega milenija. Da vemo kako srečni smo lahko, da smo kjer smo in da imamo kar imamo. Zaslužimo si.

Hvala vam.

Ps: Pa se opravičujem za kratek izlet v dnevnopolitično trobezljanje. Me je zaneslo. Temu se mislim v prihodnje izogibati. Če me spet ne zanese.

 gratel.jpg

  • Share/Bookmark

Bentilnik