Jun 27

Kot osnovnošolec sem blazno rad imel atletiko. Celo tako rad, da sem jo nakaj časa tudi precej neredno treniral. In spremljal po televiziji vse discipline na olimpijskih igrah, … in seveda ciriškem veltklase mitingu.

Ker sem v svoji rani mladosti bil milo rečeno suhljat otrok, ki ga je mati na plaži prepoznala po daleč naokoli vidnih rebrih prevlečenih s tankim nanosom kože in bojda celo nekimi mišicami, so mi najbolj ležale dolge proge.  No, v tistih letih smo dolge proge rekli tistim 600 metrom, ki smo jih enkrat na leto pretekli v osnovni šoli, da bi naši tovariši telovadbe imeli kaj za početi, razen da so preganjali učiteljice matematike, medtem ko smo mi brcali fuzbal.

Vrhunce moje kariere obeležuje par drugih mest v omenjeni disciplini v mojem razredu. Predno si ustvarite sodbo ‘da to pa ni nič takega’ naj povem, da je to pomenilo tudi drugo mesto v konkurenci vseh treh razredov (to mislim, da res samo enkrat), prvo mesto pa je pripadalo sošolcu, ki je sicer kasneje parkrat bil republiški prvak na 60 m. Proti njemu res nisem imel najmanjših šans.

V srednji šoli me je ta ljubezen popolnoma minila. Na 600 m rekordov nisem več meril rekordov v sekundah ampak v metrih. Mislim, da se je znamka ustavila tam nekje pri 480. Takrat sem se bolj ukvarjal s sodobnim triatlonom. Dvigovanje piva, vlečenje džoitov in sobotni dead kennedys pogo v k4.

Potem sem videl v neki izložbi gorsko kolo Botecchia. In ga kupil in se zaljubil v kolesarjenje navzgor in divje spuščanje navzdol. Obdelal vse ljubljanske šestotake in nekaj priljubljanskih maločeztisočakov. Ko ni blo časa za kolo sem se kljub začetnemu odporu ‘ da to je pa res dolgočasno’ odpravil tečt. Taradi relativne bližine, klancev in krasnega počutja, ki mi ga prinaša gozd, je Krajinski park Rožnik bil idealen. Časa je bilo vse manj in stara ljubezen do dolgih prog se je vrnila v moje, takrat pa tudi sedaj že precej bolj s salom pa tudi mišicami obložen prsni koš in prek njega v srce (mojih reber že nekaj časa ni videl nihče).

Tiste dni je bil Rožnik nadvse idiličen. Parkiral si kjerkoli in kadarkoli, peščica tekačev smo se vsi vsaj na videz poznali, pajkice in švic majčke so bile bolj redke kot prijazni vozniki avtobusov in če si si želel miru si zavil na eno od številnih rožniških stezic. Ker smo (mala skupinica, ki smo se kdaj tudi skupaj odpravili tekati) postali pravi ljubitelji rekreativnega teka smo se začeli udeleževati tudi prijetnih druženj na večjih in manjših razdaljah kot so Tek trojk, Ljubljanski maraton (mali maraton, da ne bo pomote!), Mali kraški maraton, na druge pa menda, kljub temu, da so me iz baze podatkov vabili nisem šel. Nasvete smo pobirali tudi iz super priloge, ki se je tedaj enkrat začela pojavljati v Delu – Polet.

Na maratonu 2005 sem na četrtem kilometru po dolgem sprenevedanju moral priznati, da sem staknil zelo neugodno kronično iber bolečo vnetje pokostnice, saj od tiste table 4 km potem nisem stopil na mojo levico kakšen mesec. Če mi ne bi moja B. prinesla bergel ne bi šel niti na urgenco saj me je čisto preveč bolelo, da bi hodil svojo nogo kazat še nekim tujcem v belih haljah. Moj sum, da je ta pot čisto brezzvezna se je potrdila, ko mi je dežurni zdravnik (sicer čisto fejst poba) postavil diagnozo da me v levi nogi, na predelu golenice nekaj zelo boli. In mi dal čisto moje bergle.

Ta poškodba,  pa parkrat zvit gleženj na taisti nogi (plus, da mam na tej levi tud parkrat zvit in mende že mal frdirban koleno – tko da če komu kje leži ne preveč rabljena leva noga, stopalo št. 42 nej mi sporoči, se bomo neki zmenil) pa moja nova psica, ki ji je čisto preveč nezanimivo, da jaz sam neki laufam botrujejo, da sedaj večrat marširam po ‘mojem’ hribu – hitrost moje hoje dovoljuje izraz marširati. In opazujem kako popularen je ratal Polet!!!!!!!!

Parkirišče je nemogoče dobiti. Ob katerikoli uri. Ta glavne ceste so nabite, promet poteka v dveh pasovih. Teče vse. Staro in mlado, moški in ženske. Tiste, ki so začeli brat polet pred kakšnim mesecem ali dvema prepoznaš po tem, da ‘tečejo’  v vojaških hlačah in skejterskih čevljih (nekaterei nimajo sočasno obeh nog v zraku torej strogo definirano niti ne gre za tek. Tak pojav je mogoč tudi v drugih kategorijah) in niti ne vejo kje so. Tiste, ki berejo polet od dva meseca do pol leta prepoznaš po zadnjih pajkicah iz Hervisove ponudbe leta, najk air pegasus (al katere so že hervisov športni copat leta) , švic majčki poljubnega proizvajalca, herz monitorju in nujnem mp3 playerju. Tudi če tečejo v paru ali skupinici. Pa tudi po nujni plastenki vode (včasih v hervisovem pasu za plastenke vode), prehitrem tempu in neupoštevanju opozoril, da se v veliki vročini ne teče, zato na vrhu klancev  pogovor med tekači zamre, lice nevarno pordeči in pri meni sproži vprašanje ali ne bi bilo pametno, da bi na dve do tri ključne lokacije postavli dežurne ekipe Pacienta. To je tudi kategorija tekačev, ki na nek način doseže, da tudi ko so najbolj prešvicani okoli njih veje prijeten vonj divjega oceana, fresh water ali kakorkoli se že imenuje njihov deodorans, ki temelji na uranovi bazi. Bralci, ki so Poletu zvesti tja od pol leta do dveh ali treh let se združujejo v poletove, becel in nevemkakšne še tekaške bande in potem kot včasih skinheadi s številčnosto, brezglavo zagnanostjo in neomajno disciplino strašijo nedolžne mimoidoče.  Stare tekače prepoznaš po tem, da ponavadi tečejo v kratkih old-school adidasovih telovadkah, brezčustvenem izrazu na licu ne glede na naklon, hitrosti s katero švignejo mimo in vonju po švicu.

Poleg teh temeljnih kategorij sem določil še dve podkategorije. Prva je sezonske bralke (med njimi je tudi nekaj bralcev a so v manjšini zato ženski samostalniški spol), ki Polet odprejo kake dve številki preden je treba na morju obleči nove kopalke in so prepričane, da jim bo nekajkratna rožniška kalvarija izklesala telo v predmet poželenja Dalmacije in osrednjo figuro pogledov pevca terasnega benda ‘Ajmo bili’ iz Trogira. Naslednja podskupina, ki se delno navezuje na to so ti. čefoti (tu bi poudaril, da ne gre za narodnostno opredelitev ampak osebnostno lastnost in stanje duha ), ki jih prepoznate, da so pravzaprav isti kot so v mestu, le da imajo majčko domicilnega tekvando oz. boksarskega kluba. Ti tečejo ker jim je nekdo povedal, da je to moderno in da je začela teči prej omenjena podskupina sezonskih tekačic.

Da se razumemo – po eni strani sem zelo srečen da so se moji sodržavljani pričeli gobati in aktivno skrbeti za svoje zdravje in dobro počutje. Le meni je ostalo bolj malo prostora za mir, ki sem ga tako rad poiskal na Rožniku. Umaknil sem se na kozje stezice, ki jih je hvala bogu v izobilju, a me skozi čas odrivajo na vedno bolj obskurne in temačne med njimi. Sedaj poznam že bolj ali manj vsako vhojeno zaplato na hribu. Če potrebujete vodiča, sem pravšnji naslov. A informacije morate zadržati le zase. Pa še dokazati mi morate, da si jih zaslužite.  Ko bom na najbolj skritih stezicah ugledal pojavo v novih hervis pajkicah, švicmajčki, ajpodu, novih belih teniskah, s švictrakom okoli roke, in kmalu za njo še njemu podobno bom za vedno zapustil moj ljubi hrib, se odpravil na že ogledovano ali nikoli prav k srcu zraslo Toško Čelo (razen za bicikel ker je fajn izhodišče za cele Pohovgrajce) in še zanjič zavpil: »Jebem ti Polet!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!«

Naslednjič pa o onem bizarnežu, ki po Rožniku pasje kakce obeležuje s svojim pisanjem.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

  1. 1 tomo
    13:07 - 27.06.2007

    Hud zapis. Ja, tek v družbi z slušalkami od mp3 plejerja na ušesih je totalni kretenizem. Vedno več je takšnih.

  2. bojc 2 bojc
    14:00 - 27.06.2007

    Jaz bi isto trdil za tek. Skoraj prepričan sem.

  3. bronte72 3 bronte72
    23:29 - 27.06.2007

    Bummer.

  4. 4 Robert
    22:52 - 31.07.2007

    :) Kot da bi bral moje misli. :) Točno tako! Že iz razmišljanja se vidi da si pravi tekač. Zakaj? Če lahko sodim po sebi, tudi ti do potankosti obereš do kosti te modne muhe in muhe enodnevnice. Iz ljudi, načina oblačenja, tehnike teka, obrazne mimike se jasno vidi kdo teče zaradi teka ter sebe in kdo zaradi nekih drugih vplivov, ki pa na daljši rok padejo na izpitu. In res, pri teku je zelo pomembno, da najdeš mir, da slišiš delovanje samega sebe, da se otreseš kopice ljudi, ki ti že čez dan s svojo prisotnostjo srkajo energijo. Prav duhamorno je, ko moraš sredi gozda slalomirati med ljudmi, ki poslušajo glasbo in lezejo počasneje kot če bi hodili, ki so opremljeni z vsemi bandažami, dodatki ipd. kot da bi bili sredi ultramaratona…. waaaaahhhhhh…

    Zaradi tega sem jaz že zdavnaj dan zamenjal z nočjo. Po 22-ih tako na Rožniku, kot povsod drugod še vedno ni žive duše ki bi motila človeka, ki s tekom za urico da možgane na off in odpre vse ventile. Ker tek je nenazadnje neke vrste ventil!

    Če tekaška trasa poteka po prometni poti pa logično obvezna reflekcijska telesa (trak ali telovnik)

    Pa…. dober tek! :)

  5. 5 darči
    10:24 - 12.09.2007

    No, zato sem kar vvesela, da živim v manjšem mestu in kjer še vedno lahko v miru tečem:)

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Bentilnik