Junij, 2007 Arhiv

Jun 27

Kot osnovnošolec sem blazno rad imel atletiko. Celo tako rad, da sem jo nakaj časa tudi precej neredno treniral. In spremljal po televiziji vse discipline na olimpijskih igrah, … in seveda ciriškem veltklase mitingu.

Ker sem v svoji rani mladosti bil milo rečeno suhljat otrok, ki ga je mati na plaži prepoznala po daleč naokoli vidnih rebrih prevlečenih s tankim nanosom kože in bojda celo nekimi mišicami, so mi najbolj ležale dolge proge.  No, v tistih letih smo dolge proge rekli tistim 600 metrom, ki smo jih enkrat na leto pretekli v osnovni šoli, da bi naši tovariši telovadbe imeli kaj za početi, razen da so preganjali učiteljice matematike, medtem ko smo mi brcali fuzbal.

Vrhunce moje kariere obeležuje par drugih mest v omenjeni disciplini v mojem razredu. Predno si ustvarite sodbo ‘da to pa ni nič takega’ naj povem, da je to pomenilo tudi drugo mesto v konkurenci vseh treh razredov (to mislim, da res samo enkrat), prvo mesto pa je pripadalo sošolcu, ki je sicer kasneje parkrat bil republiški prvak na 60 m. Proti njemu res nisem imel najmanjših šans.

V srednji šoli me je ta ljubezen popolnoma minila. Na 600 m rekordov nisem več meril rekordov v sekundah ampak v metrih. Mislim, da se je znamka ustavila tam nekje pri 480. Takrat sem se bolj ukvarjal s sodobnim triatlonom. Dvigovanje piva, vlečenje džoitov in sobotni dead kennedys pogo v k4.

Potem sem videl v neki izložbi gorsko kolo Botecchia. In ga kupil in se zaljubil v kolesarjenje navzgor in divje spuščanje navzdol. Obdelal vse ljubljanske šestotake in nekaj priljubljanskih maločeztisočakov. Ko ni blo časa za kolo sem se kljub začetnemu odporu ‘ da to je pa res dolgočasno’ odpravil tečt. Taradi relativne bližine, klancev in krasnega počutja, ki mi ga prinaša gozd, je Krajinski park Rožnik bil idealen. Časa je bilo vse manj in stara ljubezen do dolgih prog se je vrnila v moje, takrat pa tudi sedaj že precej bolj s salom pa tudi mišicami obložen prsni koš in prek njega v srce (mojih reber že nekaj časa ni videl nihče).

Tiste dni je bil Rožnik nadvse idiličen. Parkiral si kjerkoli in kadarkoli, peščica tekačev smo se vsi vsaj na videz poznali, pajkice in švic majčke so bile bolj redke kot prijazni vozniki avtobusov in če si si želel miru si zavil na eno od številnih rožniških stezic. Ker smo (mala skupinica, ki smo se kdaj tudi skupaj odpravili tekati) postali pravi ljubitelji rekreativnega teka smo se začeli udeleževati tudi prijetnih druženj na večjih in manjših razdaljah kot so Tek trojk, Ljubljanski maraton (mali maraton, da ne bo pomote!), Mali kraški maraton, na druge pa menda, kljub temu, da so me iz baze podatkov vabili nisem šel. Nasvete smo pobirali tudi iz super priloge, ki se je tedaj enkrat začela pojavljati v Delu – Polet.

Na maratonu 2005 sem na četrtem kilometru po dolgem sprenevedanju moral priznati, da sem staknil zelo neugodno kronično iber bolečo vnetje pokostnice, saj od tiste table 4 km potem nisem stopil na mojo levico kakšen mesec. Če mi ne bi moja B. prinesla bergel ne bi šel niti na urgenco saj me je čisto preveč bolelo, da bi hodil svojo nogo kazat še nekim tujcem v belih haljah. Moj sum, da je ta pot čisto brezzvezna se je potrdila, ko mi je dežurni zdravnik (sicer čisto fejst poba) postavil diagnozo da me v levi nogi, na predelu golenice nekaj zelo boli. In mi dal čisto moje bergle.

Ta poškodba,  pa parkrat zvit gleženj na taisti nogi (plus, da mam na tej levi tud parkrat zvit in mende že mal frdirban koleno – tko da če komu kje leži ne preveč rabljena leva noga, stopalo št. 42 nej mi sporoči, se bomo neki zmenil) pa moja nova psica, ki ji je čisto preveč nezanimivo, da jaz sam neki laufam botrujejo, da sedaj večrat marširam po ‘mojem’ hribu – hitrost moje hoje dovoljuje izraz marširati. In opazujem kako popularen je ratal Polet!!!!!!!!

Parkirišče je nemogoče dobiti. Ob katerikoli uri. Ta glavne ceste so nabite, promet poteka v dveh pasovih. Teče vse. Staro in mlado, moški in ženske. Tiste, ki so začeli brat polet pred kakšnim mesecem ali dvema prepoznaš po tem, da ‘tečejo’  v vojaških hlačah in skejterskih čevljih (nekaterei nimajo sočasno obeh nog v zraku torej strogo definirano niti ne gre za tek. Tak pojav je mogoč tudi v drugih kategorijah) in niti ne vejo kje so. Tiste, ki berejo polet od dva meseca do pol leta prepoznaš po zadnjih pajkicah iz Hervisove ponudbe leta, najk air pegasus (al katere so že hervisov športni copat leta) , švic majčki poljubnega proizvajalca, herz monitorju in nujnem mp3 playerju. Tudi če tečejo v paru ali skupinici. Pa tudi po nujni plastenki vode (včasih v hervisovem pasu za plastenke vode), prehitrem tempu in neupoštevanju opozoril, da se v veliki vročini ne teče, zato na vrhu klancev  pogovor med tekači zamre, lice nevarno pordeči in pri meni sproži vprašanje ali ne bi bilo pametno, da bi na dve do tri ključne lokacije postavli dežurne ekipe Pacienta. To je tudi kategorija tekačev, ki na nek način doseže, da tudi ko so najbolj prešvicani okoli njih veje prijeten vonj divjega oceana, fresh water ali kakorkoli se že imenuje njihov deodorans, ki temelji na uranovi bazi. Bralci, ki so Poletu zvesti tja od pol leta do dveh ali treh let se združujejo v poletove, becel in nevemkakšne še tekaške bande in potem kot včasih skinheadi s številčnosto, brezglavo zagnanostjo in neomajno disciplino strašijo nedolžne mimoidoče.  Stare tekače prepoznaš po tem, da ponavadi tečejo v kratkih old-school adidasovih telovadkah, brezčustvenem izrazu na licu ne glede na naklon, hitrosti s katero švignejo mimo in vonju po švicu.

Poleg teh temeljnih kategorij sem določil še dve podkategorije. Prva je sezonske bralke (med njimi je tudi nekaj bralcev a so v manjšini zato ženski samostalniški spol), ki Polet odprejo kake dve številki preden je treba na morju obleči nove kopalke in so prepričane, da jim bo nekajkratna rožniška kalvarija izklesala telo v predmet poželenja Dalmacije in osrednjo figuro pogledov pevca terasnega benda ‘Ajmo bili’ iz Trogira. Naslednja podskupina, ki se delno navezuje na to so ti. čefoti (tu bi poudaril, da ne gre za narodnostno opredelitev ampak osebnostno lastnost in stanje duha ), ki jih prepoznate, da so pravzaprav isti kot so v mestu, le da imajo majčko domicilnega tekvando oz. boksarskega kluba. Ti tečejo ker jim je nekdo povedal, da je to moderno in da je začela teči prej omenjena podskupina sezonskih tekačic.

Da se razumemo – po eni strani sem zelo srečen da so se moji sodržavljani pričeli gobati in aktivno skrbeti za svoje zdravje in dobro počutje. Le meni je ostalo bolj malo prostora za mir, ki sem ga tako rad poiskal na Rožniku. Umaknil sem se na kozje stezice, ki jih je hvala bogu v izobilju, a me skozi čas odrivajo na vedno bolj obskurne in temačne med njimi. Sedaj poznam že bolj ali manj vsako vhojeno zaplato na hribu. Če potrebujete vodiča, sem pravšnji naslov. A informacije morate zadržati le zase. Pa še dokazati mi morate, da si jih zaslužite.  Ko bom na najbolj skritih stezicah ugledal pojavo v novih hervis pajkicah, švicmajčki, ajpodu, novih belih teniskah, s švictrakom okoli roke, in kmalu za njo še njemu podobno bom za vedno zapustil moj ljubi hrib, se odpravil na že ogledovano ali nikoli prav k srcu zraslo Toško Čelo (razen za bicikel ker je fajn izhodišče za cele Pohovgrajce) in še zanjič zavpil: »Jebem ti Polet!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!«

Naslednjič pa o onem bizarnežu, ki po Rožniku pasje kakce obeležuje s svojim pisanjem.

  • Share/Bookmark
Jun 18

Slavni prebivalci Kranjske te dni najbolj ljubimo konjičke. Jeklene … Avte, ane … Svoje, lepe, moderne, okretne, najhitrejše avtomobile. Svoje!!!

A Kranjc ne bi bil Kranjc, če ne bi svoj analitični uč vrgel tudi na avto svojega bližnjega. In potem objektivno pokritiziral porabo sosedovega, slab pleh od avta od fanta svoje sestre, mizerne pospeške med sto in stopedeset na uro od ibize od unga kelnerja, ki jo je itak ful preplačal. In potem še par mastnih na račun bratranca (intermezzo: ali poznate ljudi, ki svojim sestričnam pravijo »bratranka« – meni je to ena najgrših besed v slovenskem jeziku) ki ni njega s sabo vzel, ko je golfa trojko kupoval, zdej pa ma, ker ga je prodajalec nategnil in mu podtaknil avto, ki je bil ziher prevrnjen, ker mu šibedah zamaka in ga skoz v levo vleče.

Najraje imamo svoje in oni imajo najraje nas zato se bomo v njih peljali sami!!! Tudi na randije se gre v paru, ane. Ker jih imamo iskreno radi, jih na randi peljemo pogosto. Vsaj dvakrat na dan. Na šiht pa iz šihta. Včasih, ko grem proti mestu, da bi se še mentalno zbudil in si popestril sluzasto razvlečene jutranje minute, štejem v koliko avtomobilih sedi več kot en (z arabsko številko 1) potnik. V treh in pol kilometrih pridem ponavadi tja do šest (z rimsko številko VI). Rekord je pa 9 (z besedo devet).

Ob vikendih pa je malo bolj svečano. Lastnik (govorim o moškem spolu, ker mislim, da so desci bolj mahnjeni na avte pa še lažje govorim o svojem plemenu brez tega, da bi bil označen za šovinista) spije kakšno pivo, viski, štok kolo, šnopc kolo, več kot ob sredah in drugih delovnih dneh, svojo ljubico (beri avto – kljub temu, da je avto samostalnik moškega spola, ga bom odsihmal imenoval ljubica, saj bi v nasprotnem lahko šlo za opisovanje homoerotične ljubezni, kar pa ni v skladu s načeli rimokatoliške cerkve in torej neposredno v nasprotju z božjo voljo, tega pa nočem početi saj smo Kranjci bogaboječ narod) pa počasti z OMV-jevim gorivom z revolucionarnimi sto oktani. Lastnik poln alkohola in z njem pridobljenega šarma bo tako svojo ljubico lažje zapeljal, ona pa, polna oktanov, bolje vlekla.

Da je ljubezen do avta Kranjcu vrojena vedo tudi policaji, saj na prvi pogled izgleda, da ne počnejo nič drugega kot čemijo po grmovjih sedeč v paru v svojih avtomobilčkih (ha! – promiskuitetneža!!!) in čakata, da bo mimo pripeljal ljubezenski par. On poln alkohola, ona polna oktana. Po njihovem mnenju prepovedana ljubezen! (Intermezzo: Poleg avtomobilčkov sedaj nastopajo tudi na konjih, ki za seboj nemarno spuščajo ogromne dreke – ponavadi ravno na najbolj eminentnih urbanih lokacijah in na kolesih. Tudi o tej temi mislim kaj napisati. Prijatelj je nekoč razvil teorijo, da na to prevozno sredstvo postavljajo najbolj luškane pripadnike slovenske policije. To teorijo sva ob priložnosti tudi predstavila pripadniku kolesarske divizije pa nama je prej ostro in neprijazno odgpvpril naj se pobereva. To je najine sume samo še potrdilo – bila sva preblizu resnici. Oni dan me je celo ustavila ciklopolicistka. Blondna. O tem ne mislim več pisati.)

Po parih zmenkih se začne obdobje zaznamovano z obdarjevanjem, drobnimi pozornosti, sladkimi razvajanji…Sem spadajo nalepke (car tatoo), spojlerji, zatemnjevanje stekel, redna tedenska poliranja, udeleževanje lepotnih tekmovanj, filanje gepeka z avdio video opremo, navigacijska oprema …. Daleč smo prišli od teniške žogice na kljuki za prikolico, majhne plišaste živalice na retrovizorju in nalepk castrol ali avtokamp Lanterna, Poreč. Za to obdobje v odnosu je značilno tudi to, da je avto brezibno očiščen, primeren za farmacevtske poskuse, medtem ko njega lastnik nikoli več ne dobi vsega črnega izza nohtov.

Odnos se poglablja, ljubezen cveti in po neki sobotni zabavi odločitev za naslednji korak. Ona poskočna, lepa, polna oktana, on ravno prav pijan, da mu zraste samozavest: »Popeljal jo bom pred oltar!!! Bi šla?!?!«

»Bi!«

nedeljska.jpg

Sobota 18.6.07, ob 11h v okolici Ig-a.(Po pregledu okolice ugotovljeno, da je bila v bližini potekala gasilska veselica).

Pa še en štiklc, ki paše zraven.

 

  • Share/Bookmark
Jun 01

Najtaprvo se opravičujem, da je prvi prvi zapis na tej strani v nam stranem in nekaterim nepriljubljem jeziku. Ta drugo se opravičujem, da sem si od gospoda Balaševića sposodil zgornji verzič, ki se mi je že nevemkolikokrat prikradel v misli med mojim kolesarjenjem proti centru prestolnice.

Kljub temu, da gre za prvo objavo ne bom pojasnjeval zakaj sem se odločil pisati blog in čemu se bom posvečal. To bo morebitnemu bralcu (no morda bralcema, v najboljšem primeru pa bralcem – kar pomeni, da so za tole izvedeli moji prijatelji, družina in tisti, ki me ne marajo) jasno iz naslova in iz zapisov, ki bodo upam da sledili pričujočemu. Tistim, ki tega ne bodo brali, pa je itak vseeno.

Tradicija partizanstva, kmečkega uporništva, gasilskega veseljačenja in drugi Slovencem tako ljubih družbenih trenutkov po mojem mnenju povezuje genetska nagnjenost k brezglavemu jurišu (juriš po SSKJ-ju pomeni ‘1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine’. Pod 2. pa je čist brezveze).To imamo v krvi. To je genetska mutacija po kateri prepoznamo ‘klenega slovenca’.

Juriš, ki ga preživim vsakič (no do zdaj sem ga), ko se na svojem zvestem biciklu približam kateri od številnih postaj LPP-ja me popade manjša ali večja množica pobesnelih mestnih popotnikov. Stare mamice, z edinim ciljem dobiti najbolj poceni in najlobljši paradajz, stari gospodje, ki morajo na Elektro plačati mesečni račun, saj jim pošta zaračunava mastne provizije, smrkljice in šmrkavci, ki ob teleforniranju in želji, da čim prej vstopijo v avtobus in prej omenjenim zasedejo sedeže, ne morejo spremljati tudi prometa, … Vse prazen pogled userjen proti vozniku in njegovi košarici in dejstvo, da varnost moje malenkosti in ostalih kolesarjev ni visoko na njihovem seznamu vrednot. Oziroma sploh ni.

Jurišajo tudi, ko stopijo dol z avtobusa. Dve postaji pred avtobusom, se predvsem vrle obiskovalke ljubljanske tržnice prikomolčijo do izbranih izstopnih vrat in z rezkim renčanjem opozarjajo ostale, da se njihova postaja izstopna postaja bliža. Te bodo izstopile prve. Njim bodo sledile tiste članice istega odreda, ki do točno tega trenutka dajajo videz krhkih, zmatranih in zmedenih ženičk, ki imajo prekleto srečo že, da so na pravem avtobusu, kaj šele, da bodo zadele pravo postajo in najšle obljubljeni paradiž – no paradajz. Od kod energija, s katero so me nemalokrat vrgle z ravnotežja in mi namenile par dobro merjenih udarcev tja pod rebra pa v ledvice, mi ni jasno. Ta moč se mora nekako napajati v partizanskem duhu, ki preveva skozi slovenske gene. Če se v tistem hipu na vratih postavi legendarni sumo borec Akebono, bi nič hudega sluteče nosilke tega gena, reveža podrle in ponižale do mere v kateri bi bil harakiri videti kot najboljša rešitev.

Po izstopu bodo slednje in prej omenjene podskupine, za trenutek postale v nedavno zgrajenih avtobusnih postojankah, ki so pravzaprav dobro kamulirana zbirna mesta za zasede ter ostala bojna dejstvovanja in počakle na prvega kolesarja, ki mu bodo poskakale pod kolesa. Ponavadi sem to jaz.

Podobno kot pehota, se do nas kolesarjev obnašajo tudi oklepne enote potomcev partizanov – avtomobilisti. Le da so ti bolj nevarni, saj če jaz s kolesom zadanem v enega od LPP komandosov bo le-te utrpel večje posledice (poudarjam – če je samo en!!!! Če jih je več si sploh nočem predstavljati, kaj mi lahko naredi bes ostalih kolegov ‘žrtve’). Pri oklepnih enotah pa je to razmerje seveda v mojo škodo. Pa o tem več kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

Bentilnik