2007 Arhiv

Okt 05

V kratkem se dve polovici enega razmerjava imava odpraviti v nekdanjo bratsko nam republiko brez katere naj bi bila sleherna država jebanja vredna – Bosno. Zavoljo navdušencev nad bizarnimi političnimi ureditvami pa tudi za bolje razumevanje rdeče niti zgodbice moram biti bolj precizen in omeniti, da bova obiskala družbeno politično etnično entiteto, ki sliši na ime Republika Srpska . Za še bolj picajzlaste bi želel izpostaviti tudi, da bomo obiskali njeno glavno mesto. Banja Luko.

Menda naj bi bile take entitete cilj strelskega tekmovanja, ki je na teh prostorih potekalo v 90-tih prejšnjega stoletja, čeprav pridobljenih kakovosti in prednosti le-teh niso razumljive niti prebivalcem obeh (de iure; de facto so pa tri) političnih tvorb.

Temeljni razlog obiska je obiskati ljubo sorodstvo, ugotoviti, da je tako blizu tako zelo različno, obuditi spomine na njihove kulinarične dosežke, ki so se, čeprav jih imam povečini izredno rad, zacementirani v čas, ko je mati sultana Sulejmana Veličastnega slednjega pitala z ajvarom in se potem čudila nad teksturo njegovega drekca. Temeljni povod za obisk ravno ob tem času pa je obisk njihove ‘zavetne slave’, ki se odvija na ti. Mijoldan, ker se je s tem Mihatom na ta dan nekaj pomembnega zgodilo.

V samo evharistično, versko, bogaboječo simboliko klasične ’srpske slave’ se ne bi spuščal. O tem dovolj pove Google (http://www.google.si/search?hl=sl&q=srpska+slava&meta=). Rad bi opisla svoje vtise o tem prazniku ter poročal o dogajanju, ki se v družini, ki pripravlja slavo dogaja pred in po njej.

Stvar naj bi trajala tri dni. A to je boljkone že redkost. Kot je meni znano se sedaj raztegne na dva dni. Prvi dan naj bi bil namenjen starejšim gostom in naj bi bil bolj formalen, drugi dan je namenjen ‘mlajšim’. Kako je to določeno mi ni uspelo ugotoviti. Jaz niti ne vidim razlike. Ampak tako je.

Klasično pravilo je, da se ‘na slavu ne zove’. To pomeni, da je številčnost obiska nemogoče napovedati. Pričakuje se, da se bodo oglasili vsi, ki spoštujejo družino oziroma posamezne člane te družine. Gre torej za nekakšno ljudsko, neposredno merjenje popularnosti in ugleda družine. Več ljudi kot pride na obisk bolj srečni so. Če jih ni toliko kot so pričakovali niso srečni.

Pa to ni navaden obisk. Obisk pomeni, da pravzaprav mora vsak obiskovalec pojesti klasično pogostitev – ’supa’ (kurja juha), ’sarma’ (sarma), ‘meso’ (razkosan pečen prašič) in popiti kolikor lahko (ponavadi veliko). Ker vsi pričakujejo ogromno količino gostov je količina hrane in pijače dovolj za rahlo okrnjeno verzijo oktoberfesta.

Nato pride (prvi) dan slave. Gosti se zvrstijo. Gosti se nažirajo. Gosti se ponapijejo. Drugi dan slave je podobno le župa je malo bolj redka. Sarm in prašiča le redko zmanjka saj ljudje pričakujejo obisk velikosti članov kitajske komunistične partije. Ničesar ne sme zmanjkati. Sramota ob takem dogodku bi bila neopisljiva. Posledice grozne. O tem bo govorila cela vas. Naslednjih 5 generacij bo živelo v sramoti.

Ko gosti odidejo ostanejo domači, ki med seboj preštevajo koliko ljudi je prišlo, kako zadovoljni so bili nad kakovostjo sarm, ali je bil prašič dobro spečen in župa ne premalo mastna. Kdo se je osmešil, čigav desc je bil najbolj pijan, katera se je najbolj spogledovala, kdo je bil najboljši plesalec šumadijskog kola, kdo ne bi smel prepevati…. Ko gosti odidejo ostanejo ogromni pufi saj se za slavo ne špara. Dejstvo, da bodo za kar nekaj časa morali svoj družinski proračun uravnavati po albanskem modelu ne zmoti toplih trenutkov, ko naštejejo koliko ljudi je bilo, da se je pojedlo 1500 sarm, cisterna kurje župe in prašič velikosti brontozavra. Tega, da so bili tisti dan glavni v vasi in da se je pri njih napilo toliko in toliko ljudi jim ne more vzeti nihče. Gosti grejo revščina ostane. Gre tudi zato, da imam občutek, da bolj kot je revna družina, večjo slavo delajo.

In bolj, ko gledam dnevnoinformativne vsebine o tem kako komaj čakamo, da bomo ‘precedovali’ evropski uniji, več paralel vidim med naprezanji in pričakovanji povprečne revne družine, ki prazno pričakuje svoj trenutek v katerem bodo postavli središče vasi, s pričakovanjem dne ko bo naša država ta glavna v uniji.

Ljudje kaj vam je mar za nizke plače, kaj vam mar inflacija, kaj vam mar zdravstvo, v katerem postaja obisk urgence življensko nevarno opravilo. Mi bomo 6 mesecev precedovali EU. „Pet posto svake plate niko nije rekao ne“… Kupimo najboljše stole, da bodo imeli gosti kje sedeti, naredimo letališče, da bodo imeli kje parkirati, naredimo ceste, popravimo hiše…. Ne za nas. Mi lahko. Ma kaj bodo gostje rekli. Če jih ne bo dovolj, če jim ne bodo všeč naša župa, sarme in pečeno prase, se udremo v zemljo. In naj nas ne zanima koliko to stane. Važno je, da jih pogostimo kot se spodobi, da svet vidi kako fejst smo, da ne bo kdo rekel da šparamo na gostih. Menda pride še Bush.

In potem, ko bodo šli bomo lahko ob praznem proračunu in pufih, obujali tople spomine kako so se naši vrteli z nemškimi kanclercami, kako so nizozemci pohvalili štrukle, kako pijani so bili angleži, kako pohotni francozi … Nič se nismo zmenili ampak glavni smo pa bili. Komaj čakamo, da spet pride slava.

ivkova_slava-glumci.jpg

(Ivkova slava – dober prikaz slave po predlogi Stevana Sremca)

  • Share/Bookmark
Jul 30

Že nekaj časa me drži, da besedo, dve namenim neznanemu storilcu ali storilki, ki se na svoje sprehode v Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib odpravi z na A5 format listki na katere zapiše razne proti pasjim drekom usmerjene parole.

Skozi angleške krimi junake pridobljenih identifikacijskih metod, se mi zdi, da gre za seniorja (seniorke sicer žnarijo bolj pogosto, seniorji pa so bolj organizirani in dosledni), kateremu edini namen za obisk krajinskega parka je, da se vsaja na pasje iztrebke. Na slednje me napeljuje dejstvo, da preden se nameni na pohod preživi kar nekaj časa ustvarjajoč A5 iz A4 in z alkoholnim flomastrom ustvarjenim (napisi so vidni tudi po jutranji rosi, ki smo je zadnje čase bili redko deležni in dežju, ki smo ga videli še toliko manj, tako da je to skoraj dejstvo ne asumpcija) izdelanim rokopisom, tako vcepljenim starešim generacijam polni listke z informacijami, kot so „Počisti drek za svojim psom!“, „Poberi pasjek za psom!“ in podobnimi črticami z enakim zaključkom. O pasjih drekih veliko razmišlja torej tudi v zavetju lastnega doma. Verjetno ves tisti čas, ki ga ne preživi ob poslušanju, gledanju in posledičnem razburjanju nad izdelki dnevnopolitičnih uredništev. Pa mislim, da tudi takrat hrepeni, da bi bila novica dneva povezana z drekom.

Da gre za seniorja pa dokazuje že metoda trosenja letakov o pomembnosti, pravilnosti in domoljubnosti katere smo se tja od pet’n'štrdesedga do konca osemdesetih napajali vsi lastniki rdečih rutic in modrih titovk. Ob danes končanem vročinskem valu je količina letakov upadla, saj se je piščevo junaško a že nekoliko upešano srce onemogočalo nadaljevanje borbe zaradi objektivnih razmer. Torej … je senior.

Predvidevam, da živi v centru ali Zgornji Šiški, saj se letaki najpogosteje nahajajo tam nekje nad Halo pa tja do Tivolskega gradu. Zdrajsan hrustanec in omenjeno stanje pumpe mu daljših eskapad praviloma ne dovolita, dasiravno sem na osamljene letake naletel tudi na teritoriju, ki dominira Kosezam. Kljub očitno jasnim indicem pa bi rad omenil tudi, da sumim da nima psa. Ne morem pa potrditi, da nima konja, srne, veverce oziroma katerekoli druge živali. Njihovi dreki in drekci ostajajo neoznačeni.

Smiselnost njegovega početja mi, razen tega da mu to predstavlja enolično popestritev jeseni življenja, ostaja precej meglena. Gozd s svojimi atributi nudi domovanje večini v ljubi domovini še prebivajočih živalskih vrst. Posledično je precej razumljivo, da si te, ko jih prime, del njega označijo za stranišče. Ker v svoji evoluciji še niso odkrile keramike, kanalizacije in kotličkov je to celo lahko razumljivo (nekatere živali so sicer prišle precej daleč v tem razvoju in so iznajdle neko primitivno greznico, ki pa jo po vsaki potrebi zakopljejo. Pa to počnejo prej zaradi varnostnih kot higienskih razlogov). Ker se udomačeni pes uvršča med slednje je razumljivo tudi, da se on pokaka tam kjer ga prime.

Okej, letaki so namenjeni meni – lastniku. Pes sporočilca še vedno ne zna prebrati, klub temu, da jih je srečal obilo. In, če v urbanih središčih dosledno poberem in ob slabi prebavi popraskam vse kar pade skozi ciljno črto prebavnega sistema, nakar tisto v polivinil zavito naravno gnojilo vržem v najbližji smetnjak za bio odpadke, tega v gozdu ne mislim početi niti pod razno!

Tudi meni ni všeč, da v mestu stopim na drek, zato ga poberem. Ni ravno, da mi vsaka zelenica na kateri sumim, da prežita dva ali trije pasjeki nažene primordialni strah v kosti pa vseeno… ni prijetno in smrdi. Da pa v gozdu na tleh ne bi bilo drekov še pa još, pa dokazuje tudi vsa vegetacija, ki se tam nahaja. In jaz nisem tisti, ki bo gozdu jemal, kar je njegovega, srne učil, da je kakati na prostem preprosto grdo in vnašal svoje nestrpnosti v prostor kjer naj bi se sproščal.

Razpadna doba dreka je zaradi dogovora z naravo, da se ji vrne večino tistega, kar ji je lastnik vzel in zatorej ne vsebuje izdelke petrokemijske industrije, precej kratka. Precej krajša od letakov, nekreativnega prejemnika penzije, ki še dolgo po tem, ko atomi nekoč prebivajoči v dreku krasijo tisto borovnico, ki jo s tako slastjo požene v goltanec ali pa rman, katerega čajček glasno srka v upanju, da mu bo zdravilen kot je njegovo tečnarjenje podaljšal še za kakšen dan. Od letakov, ki s svojim razpadajočim v rjave odtenke ozaljšanim A5 formatom še dolgo žalostno opozarjajo na to, da je nad tistim mestom nekoč nek mešanec, nevedoč da greši, počepnil in se olajšal.

Letak

Rahlo razpadajoč letak. Dreka ni več. 

Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi naš sivec čas namenjen preganjanju pasjih drekov posvetil prestavljanju tega pod rastlinice, ki ga rabijo. Ko je že sklonjen, naj se sprehodi še do tistih veliko večjih konjekov, ki jih v krajinskem parku res ni malo, pa se zdi, da nikogar ne motijo. Tudi mene ne motijo, zato jih pustim tam kjer so. Ker me tudi pasjeki, srnjeki, veveričnjaki, kosovnjaki in ostali izrerbki bore malo ganijo jih v njihov naravni cikel pospremim le s pogledom.

Kot sem omenil se na to pisanje odpravljam še nekaj časa. Vzgib zakaj sem ga pa (tako hitro ;) ) udejanjil pa so puhlice nekega Igorja E. Berganta ob zaključku njegovega pronicljivega članka (slednji besedici izgovarjam z izrazitim cinizmom) o dogajanju ob dopinški aferi Jolande Čeplak (http://www.rtvslo.si/blog/igorebergant/jola-26-07-2007/2501).

Potem, ko se avtor sooči s strahom, da bodo mimoidoči „zavistni zavaljeni sprehajalci (po možnosti s čikom ali sendvičem v rokah), militaristično režeči se nordi-walkerji ter fanatični lastniki psov, ki to živalsko vrsto v vseh pogledih postavljajo nad človeško“ (hvalabogu konec citata) pospešeno premikanje njegovega prejkone zajetnega života in podpljučne protuberance, ki očitno priča o tem da tudi njemu visokokaloričen sendvič ni ravno tuj (morda bi si lahko za zmanjšanje apetita tudi on kdaj pricinil kakšen čik) pripisali nedovoljenim sredstvom in se tako vede ali nevede okliče za vrhunskega atleta enakega ranka kot Čeplakova, še dvakrat omeni pasje dreke, ki se postavljajo na pot njegovih slavnih intervalnih treningov. (Ob branju njegovega zapisa sem se za trenutek zbal tudi za mojo kariero kolesarja. Kaj če bojo vsakič ko se s hollandom odpravim po 4,5 dolgem kronometru v mesto za mano vpili, da naj se jaz, Rasmussen in Vinokurov in ostali jebemo s svojim dopingom. Da o tem kaj se mi lahko zgodi na HC cilju na Toškem ali Katarini sploh ne omenim)

Bergant

Portret sodobnega dolgoprogaša.

Če te moti, da ob tekanju oz. Treningu stopate na pasje dreke se zamislite nad možnimi vzroki in najlažje dosegljivimi rešitvami. Prvi je, da tečete prehitro zatorej so vaše motorične sposobnosti že ogrožene. Morda bi bilo bolje se zateči v območje aerobnega in se obdržati pri polni zavesti in tako ohraniti osnovne reflekse. Drugi je, da ste preprosto štorasti. Najbolje je da šport še naprej spremljate na televiziji. Ali pa pač tečete na progah kjer drekov ni. Recimo tista ob ŽAK-u v Šiški na kateri je svojo delirično kariero pričel omenjeni Bergant (se še spomnim, ko je začel zahajati tja – vsak zaključeni krog je zgledal kot popolni uspeh njegov stas pa ni nič pričal o današnji vrhunski pripravi, ki že skoraj zbuja sum na uporabo EPO).

Ali pa uživate v vsemu kar vam gozd lahko ponudi, smrekah in njihovi smoli, srnicah in njihovih kuglicah, hrastu in njega koreninah tako pravšnjih za lep spotik … in tusdi s pasjeki in zapiski onega čudaka.

Se vidimo.

  • Share/Bookmark
Jul 03

O onemu čudaku, ki po Rožniku obeležuje pasje dreke, in o katerem sem obljubil, da ga bomo analizirali, bom pisal takoj, ko mi globalno segrevanje ter njega posledični nalivi moči jugoslovanskih Komando 450 glav za tuš (tisti, ki vam ni precej jasno si lahko obnovite ali pridobite znanje tukaj) in nažiganje one ‘žute kugle’ omogoči pridobivanje novih foto, pisnih in kognitivnih dokazov o njegovem (nejeverno dopuščam tudi ‘njenem’) početju po joggerjev nabitem Rožniku.

Zato bi pa rad besedico ali dve namenil podjetju T2 ali natančnejem genialcem, ki za njih polagajo supamoderno optično omrežje – mislim da se jim reče Gratel pa še neki Rešet so zraven. Neverjetna radost, kako srečo imamo, da bomo kmalu opremljeni s skoraj futurističnim optičnim kablovjem, ki nam bo omogočalo real-time spremljanje najnovejših predpremier delov meksičkih in bolivijskih telenovel, hitrejšo krajo butastih ameriških filmov v katerih Bruce Willis noče in noče umreti (zakaj mu nekdo ne pošlje metek v cerebrum še preden se z njim vplete v pogovor v katerem Bruce itak izpade bolj duhovit od vseh) in telefoniranje mimo skupine skopuških prascev ki se skrivajo za čisto nedolžnim škerjancem.

Dokler niso prišli. Dokler niso prišli z najemniško vojsko Bosancev, Slovakov, Moldavcev in ostalih specialcev oboroženih z lopatami, krampi, majhnimi bagerčki, ki se jih po enem tednu naučijo vozit po tazadnjih kolesih kar postane temeljni razlog, da pridejo na šiht. Oboroženi z vnemo, da položijo tiste kable v zemljo ne glede na kolateralne posledice.

Moje rojstne občine so se lotili pred kakšnim letom … Nikoli nisi prav zares vedel kje se bodo pojavili. Prišli so tiho, rušili silno. O tem, da bi mesto svojega dela primerno obeležili z znaki, ki bi mimoidoče uporabnike transportnih površin opozarjali, da nam oni tod s svojim švicem, znanjem, spretnostjo in miniaturno mehanizacijo omogočajo sodobno informacijsko prihodnost. Da je svetloba z vsakim grižljajem sendviča s pariško, z vsakim požirkom polnomastnega merkatorjevega jogurta bližje. Vse so počeli, da bi se mi čim manj obremenjevali o njihovem junaškem delu, da bi nekega dne presenečeni ugotovila da nam je majhen svetleč kabel pripeljal svet skozi naša vhodna vrata.

Le tu in tam si presenečen, nepripravljen ugotovil, da je dopoldne zginil del asfalta v širini cirka 40 cm in globini cirka pol metra. Ravno prav ozek, da si z gumami avtomobila prepeljal to strelskemu jarku zahodne fronte velike vojne podoben gradbeni pojav in ravno prav širok, da si to storil prestrašen pripravljen na pogrebni govor tvojim feltnam ki so ti služile tako dolgo, gumam z zakonu prijaznim profilom in podvozju, ki bi te kljub relativni starosti prepeljalo še na prenekatero turistično destinacijo. Tudi nekoč pretirano ravni in dolgočasni pločniki so tudi dobili svoje vzorčke, ki so jim vlili prepotrebno pestrost.

Zasuli so tako kot se spodobi. Razvajenim mestnim sracjacm so pustili opomin na to, da je bila pot do tehnološkega razvoja dolga in trnova. Per aspera ad astra. Asfaltiranje bi nas napolnilo z lažno iluzijo o tem, da je optika prišla k nam kar tako – čez noč. Ali še huje, da je dam že od venomer bila. Rdeč pesek, ki je vodil od hiše do hiše, poskakovanje vseh vrst vozil nas je še dolgo opominjalo kako srečni smo lahko, da smo kjer smo in da imamo kar imamo.

Sedaj se o mukah in užitkih sodobne informacijske tehnologije poučujejo srečneži v Bežigradu in Spodnji Šiški. Ter tisti, ki smo že použili to zavedanje in se peljemo mimo. Tudi jaz. V vročem poznojunijskem dopoldnevu se s svojim biciklnom znamke Holland, ki je roko na srce videlo že boljša desetletja in vožnja na njem po porabljenem adrenalinu spominja na prevozna sredstva vsaj Gardalanda, odpravim po Celovški proti mestnemu središču. In tam nekje, ko pod kolesi začutim, da se je kolesarska steza nekam umaknila, ugotovim tudi, da ji je sledil tudi pločnik, ozek prehod med ostanki nekdaj ponosnega Emonskega pločnika in čvrstostjo starošišenskih hiš pa mirno zasedata omenjeni majhen bagerček, malo naprej pa še majhen valjarček, ki pravkar nudi ležišče utrujenemu cestnemu delavcu ter da pionirji optičnega omrežja še vedno ne verjamejo v koncept opozorilnih in informativnih simbolov – cestnih znakov. Ker so zajle in matice in ostalo železje, ki se je nekoč organiziralo v zavorni sistem mojega kolesa že davno primerno za miren ostanek življenja v kakšnem varovanem stanovanju pri Zbilju mi ni ostalo nič drugega kot da potegnem za 50m dolgo daljico vzporedno s ravnokar mimoidočim avtobusom št. 8 v družbi parih pešk in nekaj kolesarjev. Pod vplivom dodanega adrenalina in izpuščenega monoksida mestnega zelenca me je prijelo, da bi predstavil par argumentov na temo prometnih znakov, predvidenih parkirnih mest za bagerčke, politiki razširjanja destrukcije pločnikov za kablovje s fijem nekaj cm…  In ravno, ko bi začel, me kombinacija mojega antropološkega znanja, nekaj preslišanega čebljanja in uporaba Doylove deduktivne metode ustavi … Tudi če bi pripravil dveurni elaborat podprt z optičnim kablovjem pridobljene multimedijske vsebine me tistih par Moldavcev ne bi razumelo niti malo. In potem sem se zavedal globokosti T2 jevega in Gratelovega pa še nekega Rešetovega načrta. In me je bilo sram, da bi lahko tistim Moldavcem vrinil trn dvoma v njihovo početje…

Moramo trpeti, da vemo kako srečni smo da smo kjer smo in da imamo kar imamo. Sodobno blaginjo dosežemo le preko konstantnega razvoja iz smeri primitivnega do modernega. Na to nas z načinom ustvarjanja sodobnosti srečne Ljubljančane vsak dan učijo T2, Gratel pa še nek Rešet. In če dobro pomislim, nas na to opozarja vsak dan naša dobra Vlada. Le da niso tako dosledni in spo preskočili, kameno dobo in srednji vek o katerem nam sedaj lekcijo iz zgodovine gradbeništva poučujejo oni trije. Vlada nas o blaginji, ki jo sedaj uživamo uči iz perspektive nekaterih pomemnih evropskih držav iz tridesetih let zadnjega stoletja prejšnjega milenija. Da vemo kako srečni smo lahko, da smo kjer smo in da imamo kar imamo. Zaslužimo si.

Hvala vam.

Ps: Pa se opravičujem za kratek izlet v dnevnopolitično trobezljanje. Me je zaneslo. Temu se mislim v prihodnje izogibati. Če me spet ne zanese.

 gratel.jpg

  • Share/Bookmark
Jun 27

Kot osnovnošolec sem blazno rad imel atletiko. Celo tako rad, da sem jo nakaj časa tudi precej neredno treniral. In spremljal po televiziji vse discipline na olimpijskih igrah, … in seveda ciriškem veltklase mitingu.

Ker sem v svoji rani mladosti bil milo rečeno suhljat otrok, ki ga je mati na plaži prepoznala po daleč naokoli vidnih rebrih prevlečenih s tankim nanosom kože in bojda celo nekimi mišicami, so mi najbolj ležale dolge proge.  No, v tistih letih smo dolge proge rekli tistim 600 metrom, ki smo jih enkrat na leto pretekli v osnovni šoli, da bi naši tovariši telovadbe imeli kaj za početi, razen da so preganjali učiteljice matematike, medtem ko smo mi brcali fuzbal.

Vrhunce moje kariere obeležuje par drugih mest v omenjeni disciplini v mojem razredu. Predno si ustvarite sodbo ‘da to pa ni nič takega’ naj povem, da je to pomenilo tudi drugo mesto v konkurenci vseh treh razredov (to mislim, da res samo enkrat), prvo mesto pa je pripadalo sošolcu, ki je sicer kasneje parkrat bil republiški prvak na 60 m. Proti njemu res nisem imel najmanjših šans.

V srednji šoli me je ta ljubezen popolnoma minila. Na 600 m rekordov nisem več meril rekordov v sekundah ampak v metrih. Mislim, da se je znamka ustavila tam nekje pri 480. Takrat sem se bolj ukvarjal s sodobnim triatlonom. Dvigovanje piva, vlečenje džoitov in sobotni dead kennedys pogo v k4.

Potem sem videl v neki izložbi gorsko kolo Botecchia. In ga kupil in se zaljubil v kolesarjenje navzgor in divje spuščanje navzdol. Obdelal vse ljubljanske šestotake in nekaj priljubljanskih maločeztisočakov. Ko ni blo časa za kolo sem se kljub začetnemu odporu ‘ da to je pa res dolgočasno’ odpravil tečt. Taradi relativne bližine, klancev in krasnega počutja, ki mi ga prinaša gozd, je Krajinski park Rožnik bil idealen. Časa je bilo vse manj in stara ljubezen do dolgih prog se je vrnila v moje, takrat pa tudi sedaj že precej bolj s salom pa tudi mišicami obložen prsni koš in prek njega v srce (mojih reber že nekaj časa ni videl nihče).

Tiste dni je bil Rožnik nadvse idiličen. Parkiral si kjerkoli in kadarkoli, peščica tekačev smo se vsi vsaj na videz poznali, pajkice in švic majčke so bile bolj redke kot prijazni vozniki avtobusov in če si si želel miru si zavil na eno od številnih rožniških stezic. Ker smo (mala skupinica, ki smo se kdaj tudi skupaj odpravili tekati) postali pravi ljubitelji rekreativnega teka smo se začeli udeleževati tudi prijetnih druženj na večjih in manjših razdaljah kot so Tek trojk, Ljubljanski maraton (mali maraton, da ne bo pomote!), Mali kraški maraton, na druge pa menda, kljub temu, da so me iz baze podatkov vabili nisem šel. Nasvete smo pobirali tudi iz super priloge, ki se je tedaj enkrat začela pojavljati v Delu – Polet.

Na maratonu 2005 sem na četrtem kilometru po dolgem sprenevedanju moral priznati, da sem staknil zelo neugodno kronično iber bolečo vnetje pokostnice, saj od tiste table 4 km potem nisem stopil na mojo levico kakšen mesec. Če mi ne bi moja B. prinesla bergel ne bi šel niti na urgenco saj me je čisto preveč bolelo, da bi hodil svojo nogo kazat še nekim tujcem v belih haljah. Moj sum, da je ta pot čisto brezzvezna se je potrdila, ko mi je dežurni zdravnik (sicer čisto fejst poba) postavil diagnozo da me v levi nogi, na predelu golenice nekaj zelo boli. In mi dal čisto moje bergle.

Ta poškodba,  pa parkrat zvit gleženj na taisti nogi (plus, da mam na tej levi tud parkrat zvit in mende že mal frdirban koleno – tko da če komu kje leži ne preveč rabljena leva noga, stopalo št. 42 nej mi sporoči, se bomo neki zmenil) pa moja nova psica, ki ji je čisto preveč nezanimivo, da jaz sam neki laufam botrujejo, da sedaj večrat marširam po ‘mojem’ hribu – hitrost moje hoje dovoljuje izraz marširati. In opazujem kako popularen je ratal Polet!!!!!!!!

Parkirišče je nemogoče dobiti. Ob katerikoli uri. Ta glavne ceste so nabite, promet poteka v dveh pasovih. Teče vse. Staro in mlado, moški in ženske. Tiste, ki so začeli brat polet pred kakšnim mesecem ali dvema prepoznaš po tem, da ‘tečejo’  v vojaških hlačah in skejterskih čevljih (nekaterei nimajo sočasno obeh nog v zraku torej strogo definirano niti ne gre za tek. Tak pojav je mogoč tudi v drugih kategorijah) in niti ne vejo kje so. Tiste, ki berejo polet od dva meseca do pol leta prepoznaš po zadnjih pajkicah iz Hervisove ponudbe leta, najk air pegasus (al katere so že hervisov športni copat leta) , švic majčki poljubnega proizvajalca, herz monitorju in nujnem mp3 playerju. Tudi če tečejo v paru ali skupinici. Pa tudi po nujni plastenki vode (včasih v hervisovem pasu za plastenke vode), prehitrem tempu in neupoštevanju opozoril, da se v veliki vročini ne teče, zato na vrhu klancev  pogovor med tekači zamre, lice nevarno pordeči in pri meni sproži vprašanje ali ne bi bilo pametno, da bi na dve do tri ključne lokacije postavli dežurne ekipe Pacienta. To je tudi kategorija tekačev, ki na nek način doseže, da tudi ko so najbolj prešvicani okoli njih veje prijeten vonj divjega oceana, fresh water ali kakorkoli se že imenuje njihov deodorans, ki temelji na uranovi bazi. Bralci, ki so Poletu zvesti tja od pol leta do dveh ali treh let se združujejo v poletove, becel in nevemkakšne še tekaške bande in potem kot včasih skinheadi s številčnosto, brezglavo zagnanostjo in neomajno disciplino strašijo nedolžne mimoidoče.  Stare tekače prepoznaš po tem, da ponavadi tečejo v kratkih old-school adidasovih telovadkah, brezčustvenem izrazu na licu ne glede na naklon, hitrosti s katero švignejo mimo in vonju po švicu.

Poleg teh temeljnih kategorij sem določil še dve podkategorije. Prva je sezonske bralke (med njimi je tudi nekaj bralcev a so v manjšini zato ženski samostalniški spol), ki Polet odprejo kake dve številki preden je treba na morju obleči nove kopalke in so prepričane, da jim bo nekajkratna rožniška kalvarija izklesala telo v predmet poželenja Dalmacije in osrednjo figuro pogledov pevca terasnega benda ‘Ajmo bili’ iz Trogira. Naslednja podskupina, ki se delno navezuje na to so ti. čefoti (tu bi poudaril, da ne gre za narodnostno opredelitev ampak osebnostno lastnost in stanje duha ), ki jih prepoznate, da so pravzaprav isti kot so v mestu, le da imajo majčko domicilnega tekvando oz. boksarskega kluba. Ti tečejo ker jim je nekdo povedal, da je to moderno in da je začela teči prej omenjena podskupina sezonskih tekačic.

Da se razumemo – po eni strani sem zelo srečen da so se moji sodržavljani pričeli gobati in aktivno skrbeti za svoje zdravje in dobro počutje. Le meni je ostalo bolj malo prostora za mir, ki sem ga tako rad poiskal na Rožniku. Umaknil sem se na kozje stezice, ki jih je hvala bogu v izobilju, a me skozi čas odrivajo na vedno bolj obskurne in temačne med njimi. Sedaj poznam že bolj ali manj vsako vhojeno zaplato na hribu. Če potrebujete vodiča, sem pravšnji naslov. A informacije morate zadržati le zase. Pa še dokazati mi morate, da si jih zaslužite.  Ko bom na najbolj skritih stezicah ugledal pojavo v novih hervis pajkicah, švicmajčki, ajpodu, novih belih teniskah, s švictrakom okoli roke, in kmalu za njo še njemu podobno bom za vedno zapustil moj ljubi hrib, se odpravil na že ogledovano ali nikoli prav k srcu zraslo Toško Čelo (razen za bicikel ker je fajn izhodišče za cele Pohovgrajce) in še zanjič zavpil: »Jebem ti Polet!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!«

Naslednjič pa o onem bizarnežu, ki po Rožniku pasje kakce obeležuje s svojim pisanjem.

  • Share/Bookmark
Jun 18

Slavni prebivalci Kranjske te dni najbolj ljubimo konjičke. Jeklene … Avte, ane … Svoje, lepe, moderne, okretne, najhitrejše avtomobile. Svoje!!!

A Kranjc ne bi bil Kranjc, če ne bi svoj analitični uč vrgel tudi na avto svojega bližnjega. In potem objektivno pokritiziral porabo sosedovega, slab pleh od avta od fanta svoje sestre, mizerne pospeške med sto in stopedeset na uro od ibize od unga kelnerja, ki jo je itak ful preplačal. In potem še par mastnih na račun bratranca (intermezzo: ali poznate ljudi, ki svojim sestričnam pravijo »bratranka« – meni je to ena najgrših besed v slovenskem jeziku) ki ni njega s sabo vzel, ko je golfa trojko kupoval, zdej pa ma, ker ga je prodajalec nategnil in mu podtaknil avto, ki je bil ziher prevrnjen, ker mu šibedah zamaka in ga skoz v levo vleče.

Najraje imamo svoje in oni imajo najraje nas zato se bomo v njih peljali sami!!! Tudi na randije se gre v paru, ane. Ker jih imamo iskreno radi, jih na randi peljemo pogosto. Vsaj dvakrat na dan. Na šiht pa iz šihta. Včasih, ko grem proti mestu, da bi se še mentalno zbudil in si popestril sluzasto razvlečene jutranje minute, štejem v koliko avtomobilih sedi več kot en (z arabsko številko 1) potnik. V treh in pol kilometrih pridem ponavadi tja do šest (z rimsko številko VI). Rekord je pa 9 (z besedo devet).

Ob vikendih pa je malo bolj svečano. Lastnik (govorim o moškem spolu, ker mislim, da so desci bolj mahnjeni na avte pa še lažje govorim o svojem plemenu brez tega, da bi bil označen za šovinista) spije kakšno pivo, viski, štok kolo, šnopc kolo, več kot ob sredah in drugih delovnih dneh, svojo ljubico (beri avto – kljub temu, da je avto samostalnik moškega spola, ga bom odsihmal imenoval ljubica, saj bi v nasprotnem lahko šlo za opisovanje homoerotične ljubezni, kar pa ni v skladu s načeli rimokatoliške cerkve in torej neposredno v nasprotju z božjo voljo, tega pa nočem početi saj smo Kranjci bogaboječ narod) pa počasti z OMV-jevim gorivom z revolucionarnimi sto oktani. Lastnik poln alkohola in z njem pridobljenega šarma bo tako svojo ljubico lažje zapeljal, ona pa, polna oktanov, bolje vlekla.

Da je ljubezen do avta Kranjcu vrojena vedo tudi policaji, saj na prvi pogled izgleda, da ne počnejo nič drugega kot čemijo po grmovjih sedeč v paru v svojih avtomobilčkih (ha! – promiskuitetneža!!!) in čakata, da bo mimo pripeljal ljubezenski par. On poln alkohola, ona polna oktana. Po njihovem mnenju prepovedana ljubezen! (Intermezzo: Poleg avtomobilčkov sedaj nastopajo tudi na konjih, ki za seboj nemarno spuščajo ogromne dreke – ponavadi ravno na najbolj eminentnih urbanih lokacijah in na kolesih. Tudi o tej temi mislim kaj napisati. Prijatelj je nekoč razvil teorijo, da na to prevozno sredstvo postavljajo najbolj luškane pripadnike slovenske policije. To teorijo sva ob priložnosti tudi predstavila pripadniku kolesarske divizije pa nama je prej ostro in neprijazno odgpvpril naj se pobereva. To je najine sume samo še potrdilo – bila sva preblizu resnici. Oni dan me je celo ustavila ciklopolicistka. Blondna. O tem ne mislim več pisati.)

Po parih zmenkih se začne obdobje zaznamovano z obdarjevanjem, drobnimi pozornosti, sladkimi razvajanji…Sem spadajo nalepke (car tatoo), spojlerji, zatemnjevanje stekel, redna tedenska poliranja, udeleževanje lepotnih tekmovanj, filanje gepeka z avdio video opremo, navigacijska oprema …. Daleč smo prišli od teniške žogice na kljuki za prikolico, majhne plišaste živalice na retrovizorju in nalepk castrol ali avtokamp Lanterna, Poreč. Za to obdobje v odnosu je značilno tudi to, da je avto brezibno očiščen, primeren za farmacevtske poskuse, medtem ko njega lastnik nikoli več ne dobi vsega črnega izza nohtov.

Odnos se poglablja, ljubezen cveti in po neki sobotni zabavi odločitev za naslednji korak. Ona poskočna, lepa, polna oktana, on ravno prav pijan, da mu zraste samozavest: »Popeljal jo bom pred oltar!!! Bi šla?!?!«

»Bi!«

nedeljska.jpg

Sobota 18.6.07, ob 11h v okolici Ig-a.(Po pregledu okolice ugotovljeno, da je bila v bližini potekala gasilska veselica).

Pa še en štiklc, ki paše zraven.

 

  • Share/Bookmark
Jun 01

Najtaprvo se opravičujem, da je prvi prvi zapis na tej strani v nam stranem in nekaterim nepriljubljem jeziku. Ta drugo se opravičujem, da sem si od gospoda Balaševića sposodil zgornji verzič, ki se mi je že nevemkolikokrat prikradel v misli med mojim kolesarjenjem proti centru prestolnice.

Kljub temu, da gre za prvo objavo ne bom pojasnjeval zakaj sem se odločil pisati blog in čemu se bom posvečal. To bo morebitnemu bralcu (no morda bralcema, v najboljšem primeru pa bralcem – kar pomeni, da so za tole izvedeli moji prijatelji, družina in tisti, ki me ne marajo) jasno iz naslova in iz zapisov, ki bodo upam da sledili pričujočemu. Tistim, ki tega ne bodo brali, pa je itak vseeno.

Tradicija partizanstva, kmečkega uporništva, gasilskega veseljačenja in drugi Slovencem tako ljubih družbenih trenutkov po mojem mnenju povezuje genetska nagnjenost k brezglavemu jurišu (juriš po SSKJ-ju pomeni ‘1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine’. Pod 2. pa je čist brezveze).To imamo v krvi. To je genetska mutacija po kateri prepoznamo ‘klenega slovenca’.

Juriš, ki ga preživim vsakič (no do zdaj sem ga), ko se na svojem zvestem biciklu približam kateri od številnih postaj LPP-ja me popade manjša ali večja množica pobesnelih mestnih popotnikov. Stare mamice, z edinim ciljem dobiti najbolj poceni in najlobljši paradajz, stari gospodje, ki morajo na Elektro plačati mesečni račun, saj jim pošta zaračunava mastne provizije, smrkljice in šmrkavci, ki ob teleforniranju in želji, da čim prej vstopijo v avtobus in prej omenjenim zasedejo sedeže, ne morejo spremljati tudi prometa, … Vse prazen pogled userjen proti vozniku in njegovi košarici in dejstvo, da varnost moje malenkosti in ostalih kolesarjev ni visoko na njihovem seznamu vrednot. Oziroma sploh ni.

Jurišajo tudi, ko stopijo dol z avtobusa. Dve postaji pred avtobusom, se predvsem vrle obiskovalke ljubljanske tržnice prikomolčijo do izbranih izstopnih vrat in z rezkim renčanjem opozarjajo ostale, da se njihova postaja izstopna postaja bliža. Te bodo izstopile prve. Njim bodo sledile tiste članice istega odreda, ki do točno tega trenutka dajajo videz krhkih, zmatranih in zmedenih ženičk, ki imajo prekleto srečo že, da so na pravem avtobusu, kaj šele, da bodo zadele pravo postajo in najšle obljubljeni paradiž – no paradajz. Od kod energija, s katero so me nemalokrat vrgle z ravnotežja in mi namenile par dobro merjenih udarcev tja pod rebra pa v ledvice, mi ni jasno. Ta moč se mora nekako napajati v partizanskem duhu, ki preveva skozi slovenske gene. Če se v tistem hipu na vratih postavi legendarni sumo borec Akebono, bi nič hudega sluteče nosilke tega gena, reveža podrle in ponižale do mere v kateri bi bil harakiri videti kot najboljša rešitev.

Po izstopu bodo slednje in prej omenjene podskupine, za trenutek postale v nedavno zgrajenih avtobusnih postojankah, ki so pravzaprav dobro kamulirana zbirna mesta za zasede ter ostala bojna dejstvovanja in počakle na prvega kolesarja, ki mu bodo poskakale pod kolesa. Ponavadi sem to jaz.

Podobno kot pehota, se do nas kolesarjev obnašajo tudi oklepne enote potomcev partizanov – avtomobilisti. Le da so ti bolj nevarni, saj če jaz s kolesom zadanem v enega od LPP komandosov bo le-te utrpel večje posledice (poudarjam – če je samo en!!!! Če jih je več si sploh nočem predstavljati, kaj mi lahko naredi bes ostalih kolegov ‘žrtve’). Pri oklepnih enotah pa je to razmerje seveda v mojo škodo. Pa o tem več kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

Bentilnik